Robert Simonišek - Melanholična zrenja

Na knjižne police prihaja v tem letu tretja Simoniškova knjiga, poimenovana Melanhonična zrenja. Gre za prozno delo, za katero je spremno besedo z naslovom Tihotapci besed, zapisal Gregor Lozar.

Referenca na Hamleta, na hamletovsko strukturo, kot jo je v enem svojih seminarjev razkril Jaques Lacan, pojasni mnogo, saj je knjiga z njo naravnost prepojena. Ravno Hamlet je tisto, kar v knjigi ne more biti direktno upovedano, kar mora nujno ostati nerazkrito, da je knjiga v taki obliki sploh možna. Hamlet se v Melanholična zrenja umešča kot nezavedno, je torej točno tista točka, na kateri se knjiga ne more ugledati, ki pa je točka njene resnice. A tukaj je potrebno neko opozorilo, zelo resno opozorilo, da zgodbe in junake te knjige sicer lahko primerjamo s Hamletom, da pa si ne smemo dovoliti teze, da so Melanholična zrenja nepotrebna, saj zgolj ponavljajo Hamleta. Taka teza, mimo tega da je napačna, je namreč kastracijska, saj si hoče prisvojiti knjigo ravno na točki, ki ji je najbolj potrebna, to pa je točka njene izvirnosti. Tudi če bi Simonišek pisal Hamleta našega časa, če bi torej pisal priredbo (a njegov pristop se za to zdi premalo metodičen), njegova ponovitev ne bi bila enostavna, kaj šele nepotrebna. Simonišek nam namreč, pri tem še zdaleč ni edini, čeprav je vseskozi edinstven, razkriva neko globoko resnico našega sveta.

(Melanholična zrenja, odlomek iz spremne besede Tihotapci besed, Gregor Lozar)

Za pokušino:

Preobrazbe

(Robi Simonišek, fragment zgodba iz zbirke Melanholična zrenja, 2010)

...Zamisel o gepardu se je spremenila v dejstvo. Zdaj že bolj samozavestno dojemaš preobrazbo. Še preden identificiraš fizično stanje, se tvoje vitko telo sproži. Kakor izstreljena puščica, ki poleti proti tarči, prečka stepo. S silovitostjo mišičastega organizma teče v lahkotnem drncu, polagoma popusti, in neutrudljivo, kot da bi želelo preizkusiti novo stanje, spreminja tempo. V zalezujočem očesu zasveti krdelo gazel. Omamljen od ideje, da bi se pognal za njimi, dojameš, da bi s šapami kot za šalo ujel katero izmed njih. In plen podrl na tla. Začudiš se nad prebliskom, da bi lahko ostri zobje zagrizli v še sveže in krvavo meso ter razparali trebuh živali. Ob misli, da bi se temne krvi nalokal iz neposrednega vira, začutiš priučenost šolskega sklepanja, ki nima ničesar opraviti s tvojimi željami. Zavedaš se, da lahko ubijaš hitro. Toda v svetu, kjer se nahajaš, ubijanje ni pomembno. In bleščeči dvorec, ki se kot diamant svetlika na vrhu pečine, ostaja edini objekt zanimanja. Čez nekaj časa pozabiš, da se, potopljen v divjo mačko, ki se te nadzorovano oklepa, in ti nje, pomikaš proti dvorcu. Samo vidva in urno gibanje se združujete v ritualni ples. Z dolgimi gepardovimi skoki, ki se valovito zavihujejo v zrak, nadaljuješ po pusti ravnini. Ustaviš se. Agresiven in divji pogled popusti. Ob zasuku glave v smeri dvorca, stoječega na vrhu skale, se ti zavrti. Znebiš se oblike prežečega nočnega roparja, in še preden se zaveš preobrazbe, privzameš obliko netopirja ….

» Robert Simonišek - Melanholična zrenja
» LITERARNO-GLASBENI FESTIVAL SPOGLEDI 2010", ki bo 8. junij ob 19:00.
» Robert Simonišek - Potopljeni Katalog
» Robert Simonišek - Avtoportret brez zemljevida
» Fanfare v besedi in glasbi