Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» VČASIH SE TI
by Breda Krošelj Tor 19 Jun 2018 - 21:15

» (Ne) premočrtno
by Breda Krošelj Tor 22 Maj 2018 - 5:07

» EVA 2
by Saša Atanasov Tor 8 Maj 2018 - 7:55

» EVA
by Saša Atanasov Sob 5 Maj 2018 - 21:07

» SV.PETER
by Saša Atanasov Sre 2 Maj 2018 - 19:19

» STOPNICE K SONCU
by Breda Krošelj Sob 21 Apr 2018 - 7:58

» JEKLENI TEKAČ
by Saša Atanasov Sob 31 Mar 2018 - 9:22

» pod kozarcem
by Breda Krošelj Tor 27 Mar 2018 - 20:40

» T R I L O G I J A
by Breda Krošelj Sob 10 Mar 2018 - 12:13

» Poslednji cvet
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 3 Mar 2018 - 15:43

» KAJ JE LEPÓ
by Breda Krošelj Sob 3 Mar 2018 - 11:42

» Na knjige bomo pozabili
by Breda Krošelj Pet 23 Feb 2018 - 8:14

» Valentinovo
by Breda Krošelj Tor 13 Feb 2018 - 22:44

» Pust
by Breda Krošelj Čet 8 Feb 2018 - 18:30

» THE BOOK OF ELI 2
by Saša Atanasov Tor 6 Feb 2018 - 18:18

» Vabilo
by tamara kecur Sob 3 Feb 2018 - 21:38

» FENIKS
by Saša Atanasov Tor 30 Jan 2018 - 14:39

» Dvakrat
by Breda Krošelj Pon 29 Jan 2018 - 10:25

» ANGEL ...
by Saša Atanasov Pet 26 Jan 2018 - 12:50

» iščem
by Breda Krošelj Pon 22 Jan 2018 - 4:06

» Pesem
by Naja Ned 21 Jan 2018 - 14:21

» Bluetooth
by marko vitas Čet 18 Jan 2018 - 19:41

» zakaj si prišel
by Breda Krošelj Pon 15 Jan 2018 - 21:51

» Mar res ljubezni ostala bova skrita
by Breda Krošelj Pet 12 Jan 2018 - 21:44

» TUHTAM O SEBI
by tomi Sre 10 Jan 2018 - 10:09

» Ljubezen moja
by Breda Krošelj Sre 3 Jan 2018 - 15:15


Share | 
 

 TI SI MOJ LEP SPOMIN

Go down 
AvtorSporočilo
Mojca Žugman

avatar

Female
Število prispevkov : 198
Starost : 60
Kraj : Ljubljana
Datum registracije : 09/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Pon 26 Jul 2010 - 7:03

Kakor da bi pravkar
sanjala moraste sanje, je odšla iz lokala.

Nič ni čutila. Čeprav
je srce podivjano razbijalo, je globoko v njej vse umrlo.

Nevidni robot je
premikal njene noge in jo omotično, hipnotizirano, pripeljal
do avtomobila.
Sprostila je ključ, ki ga je nezavedno močno stiskala v svoji dlani,
mehansko odklenila
vrata, prižgala motor in se odpeljala, ne da bi se ozrla nazaj...


Dve leti kasneje...

Udobno zleknjena
počiva v mehkem naslanjaču na vrtu njunega novega doma
in se prepušča
božanju toplih sončnih žarkov poznega poletja. Še malo, pa se bo vrnil
s službenega
potovanja... Miza je pogrnjena. Iz vitke steklene vaze se ji ponosno
nasmiha žametni cvet
žareče rdeče dalije, amulet njune cvetoče ljubezni... Iz kuhinje
se širi slasten vonj
okusno pripravljene večerje... Ob tem se spomni zgodbe o kuharici,
ki so jo vprašali,
katere začimbe uporablja, da je njena hrana vedno tako izvrstnega
okusa. Kuharica jim je odgovorila in na koncu s
svečanim glasom dodala: »toda šele tedaj, ko v lonec vržem ščepec svoje duše,
jed dobi tisti pravi okus...« Obraz ji
komaj
opazno preleti znani
sijaj. Da, sleherna jed, ki jo pripravi, je začinjena z nektarjem
njene duše.

Zasanjano se zazre v
prelepe belo-vijolične cvetove magnolije, ki jih je vedno tako
oboževala. Oči se ji nehote orosijo, ko se za hip
prepusti spominom. Spominom na
tisti dan... Še danes
ji srce zalije toplina neizmerne hvaležnosti
Bogu, angelom...,
vsem tistim nevidnim
varuhom, ki so jo tisti dan ohranili živo in jo varno pripeljali
do njenega doma.
Kajti, še danes ne ve, katera roka je vodila volan njenega avta
po vseh tistih
cestah, skozi semaforje in križišča... Spominja se le, da se je nenadoma
znašla na odmaknjenem
parkirišču, v varnem zavetju dreves. Samo ne domov..., je
odmevalo v njej. Ne
more domov, kjer bi se vanjo zazrle radovedne oči njenih skoraj
odraslih otrok. Z
obema rokama se trdno oklepa volana, kakor da bi v njem iskala
odrešitev. Iz njenih prsi se je utrgal krik. Krik, ob
katerem se je ustrašila same sebe.

Ni ji bilo mar, ali
bi jo morda kdo utegnil slišati. Kričala je... Pustila prosto pot solzam,
ki so kot hudournik
stekle po njenem licu, razmazale njen popoln make-up in se izgubljale nekje v
dekolteju nove svilene bluze. »Zakaj? Zakaaaaj..... , je njen krik odzvanjal v
gluho noč. Zakaj mi je lagal? Zakaj mi ni povedal takoj na začetku?

Tedaj, ko moje srce
še ni začelo utripati hitreje vsakič, ko sem na ekrančku telefona zagledala
njegovo ime? Tedaj, ko se v meni še ni
razlivala toplina ob vsaki besedi
njegovega žametnega
glasu. Ko se še niso prižigale iskrice v mojih očeh, kadar so
ob kavici zrle v
njegov obraz. Zakaj, moj Bog, zakaj...?
Zakaj sem mu tako zelo verjela? Mu zaupala. Prav njemu. Prvemu v vseh tel letih po žalostni ločitvi...

Vse, vse se je zdelo
kot eno samo dragoceno darilo usode«. Do
danes..., ko jo je kruta resnica udarila naravnost v srce in mu je v šoku besno pljusknila kozarec vode v

zgrožen obraz...
Tisti trenutek je vedela le eno. Čas. Le to potrebuje... Morala bo
sprejeti bolečino,
živeti z njo... Kajti čas, ta dobri stari zdravnik, bo prinesel odgovore...


In jih je... Nežen nasmešek preleti njen obraz. Danes ve,
da ga je morala srečati.

Da je zares bil darilo usode. Le na zelo drugačen način, kakor si je v svoji zaljubljenosti slikala tedaj. Že
zdavnaj mu je odpustila. Ker ve, da ni bil slab človek. Da se je tudi
njemu življenje
vrtelo v začaranem krogu stiske, razočaranja in osamljenosti. Da je
prišel do tiste
točke, ko se človek začne spraševati o smislu vseh dotedanjih prizadevanj.

Tu nekje... sta se
našli njuni tihi hrepenenji po ljubljenosti in sprejetosti. Ujela sta se.
Imela sta enake
vrednote, o marsičem sta razmišljala podobno ali enako, njuni pogovori so bili
vedno bolj neskončni in nikoli dolgočasni. Toda, ne, ni bil eden tistih, ki te
povabijo na kavico ali pijačo in pri tem razmišljajo le to, kako bi te
najhitreje spravili v
posteljo. Ne. Daleč
od tega. Vedno je bil spoštljiv do nje, tako kot doslej ni bil še noben moški.
Dal ji je vrednost, katere se niti sama ni zavedala. Ob njem je v sebi zopet z
vso močjo začutila tisto prvinsko željo po življenju. Njeno srce je dvignil iz teme in ga prebudil,
da se je znova moglo odpreti... in zaupati. Pogovarjala sta se odkrito, brez
maske na obrazu sta lahko drug pred drugim razgalila svojo dušo, brez strahu,
da bi bila zavržena. In brez sramu. Verjetno niti on ni pričakoval, da se bo
tako zelo navezal nanjo in da si življenja brez nje ne bo mogel več
predstavljati. Zdelo se je, da sta drug v
drugem našla
izpolnitev svojih sanj, svojih hrepenenj... Prav zato ga je tako zelo vzljubila
in bila trdno prepričana, da je prav on tisti pravi...


Rane so se celile
počasi, bolečina je pojenjala, vprašanja pa so ostajala. Po približno letu dni
je bilo njeno srce osvobojeno. Tedaj je srečala Njega... Ljubezen svojega življenja.

Ko je njeno srce
zažarelo v novem sijaju, se je počasi začela zavedati, da je bilo tisto
prej le preizkušnja,
ki jo je potrebovala. Še danes jo ob tem preplavi val hvaležnosti.

Da je tedaj našla v
sebi moč... in odšla. Da zavoljo čustev,
ki jih je gojila, ni bila pripravljena »prodati« svoje duše in zavreći vseh svoji načel... Nikoli ni bila tretji člen

v verigi odnosa, ki
pritiče le dvema... Nikoli ne bi mogla živeti z očutkom, da je pomagala
razdreti zakon, pa četudi je le-ta že davno bil mrtev. Vedno bi v sebi nosila
temno senco krivde.
Preveč živ je bil spomin na nekdanjega moža, ki je več let zahajal
k »prijateljici« in
na bolečino, ki jo je tedaj nosila v sebi...
In prav za to zvestobo sami sebi jo je življenje kasneje bogato nagradilo...


Iz tega bežnega
obujanja spominov jo predrami zvonec na vratih.

Lahkotno vstane,
mimogrede prižge svečko na mizi in žarečih oči pohiti v njegov objem.


»On« pa bo za vedno
ostal njen lep spomin...
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Živa Mejak

avatar

Female
Število prispevkov : 422
Starost : 46
Kraj : tukaj in sedaj
Datum registracije : 03/06/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Pon 26 Jul 2010 - 7:52

Lepo Mojca

vedno nekaj za spomin....včasih zabolijo

srečnih koncev, čimveč
Imej se

_________________

Živa...

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Mojca Žugman

avatar

Female
Število prispevkov : 198
Starost : 60
Kraj : Ljubljana
Datum registracije : 09/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Pon 26 Jul 2010 - 8:52

Živa Mejak je napisal/a:
Lepo Mojca

vedno nekaj za spomin....včasih zabolijo

srečnih koncev, čimveč
Imej se
Hvala, Živa...
Zgodba je izmišljena.., a lahko bi bila od kogarkoli...
Življenje včasih riše čudne poti...
Prelepe dneve ti želim....
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Alenka Nova

avatar

Female
Število prispevkov : 321
Starost : 59
Kraj : Forgotten
Datum registracije : 06/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Sre 28 Jul 2010 - 18:18

lepo lepo
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Mojca Žugman

avatar

Female
Število prispevkov : 198
Starost : 60
Kraj : Ljubljana
Datum registracije : 09/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Sre 28 Jul 2010 - 19:20

Alenka Nova je napisal/a:
lepo lepo
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Nuška Golobič

avatar

Female
Število prispevkov : 1519
Starost : 43
Kraj : Radeče
Datum registracije : 04/04/2008

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Sre 28 Jul 2010 - 19:32

Mojca tako topla in nežna oseba se razbira iz tvojih besed. Ponosna sem nate in na tvoj pogled na svet
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://www.malena.si
Aren Vidovski

avatar

Male
Število prispevkov : 134
Starost : 40
Kraj : Bled
Datum registracije : 07/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Sob 31 Jul 2010 - 8:49

Lepo Mojca
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Matic Udrih

avatar

Male
Število prispevkov : 331
Starost : 29
Kraj : Šempeter v Savinjski dolini
Datum registracije : 20/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Sob 31 Jul 2010 - 9:41

Res je lepo Smile
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Mojca Žugman

avatar

Female
Število prispevkov : 198
Starost : 60
Kraj : Ljubljana
Datum registracije : 09/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Sob 31 Jul 2010 - 16:05

Nuška Golobič je napisal/a:
Mojca tako topla in nežna oseba se razbira iz tvojih besed. Ponosna sem nate in na tvoj pogled na svet
Hvala, draga moja Nuška
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Mojca Žugman

avatar

Female
Število prispevkov : 198
Starost : 60
Kraj : Ljubljana
Datum registracije : 09/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Sob 31 Jul 2010 - 16:06

Aren Vidovski je napisal/a:
Lepo Mojca
Tudi tebi iskrena hvala
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Mojca Žugman

avatar

Female
Število prispevkov : 198
Starost : 60
Kraj : Ljubljana
Datum registracije : 09/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Sob 31 Jul 2010 - 16:07

Matic Maticko Udrih je napisal/a:
Res je lepo Smile
Sem vesela, da ti je všeč...
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Franci_ PULKO

avatar

Male
Število prispevkov : 316
Starost : 68
Kraj : Slovenska Bistrica
Datum registracije : 19/02/2009

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Sob 31 Jul 2010 - 16:19

Mojca Žugman je napisal/a:
Kakor da bi pravkar
sanjala moraste sanje, je odšla iz lokala.

Nič ni čutila. Čeprav
je srce podivjano razbijalo, je globoko v njej vse umrlo.

Nevidni robot je
premikal njene noge in jo omotično, hipnotizirano, pripeljal
do avtomobila.
Sprostila je ključ, ki ga je nezavedno močno stiskala v svoji dlani,
mehansko odklenila
vrata, prižgala motor in se odpeljala, ne da bi se ozrla nazaj...


Dve leti kasneje...

Udobno zleknjena
počiva v mehkem naslanjaču na vrtu njunega novega doma
in se prepušča
božanju toplih sončnih žarkov poznega poletja. Še malo, pa se bo vrnil
s službenega
potovanja... Miza je pogrnjena. Iz vitke steklene vaze se ji ponosno
nasmiha žametni cvet
žareče rdeče dalije, amulet njune cvetoče ljubezni... Iz kuhinje
se širi slasten vonj
okusno pripravljene večerje... Ob tem se spomni zgodbe o kuharici,
ki so jo vprašali,
katere začimbe uporablja, da je njena hrana vedno tako izvrstnega
okusa. Kuharica jim je odgovorila in na koncu s
svečanim glasom dodala: »toda šele tedaj, ko v lonec vržem ščepec svoje duše,
jed dobi tisti pravi okus...« Obraz ji
komaj
opazno preleti znani
sijaj. Da, sleherna jed, ki jo pripravi, je začinjena z nektarjem
njene duše.

Zasanjano se zazre v
prelepe belo-vijolične cvetove magnolije, ki jih je vedno tako
oboževala. Oči se ji nehote orosijo, ko se za hip
prepusti spominom. Spominom na
tisti dan... Še danes
ji srce zalije toplina neizmerne hvaležnosti
Bogu, angelom...,
vsem tistim nevidnim
varuhom, ki so jo tisti dan ohranili živo in jo varno pripeljali
do njenega doma.
Kajti, še danes ne ve, katera roka je vodila volan njenega avta
po vseh tistih
cestah, skozi semaforje in križišča... Spominja se le, da se je nenadoma
znašla na odmaknjenem
parkirišču, v varnem zavetju dreves. Samo ne domov..., je
odmevalo v njej. Ne
more domov, kjer bi se vanjo zazrle radovedne oči njenih skoraj
odraslih otrok. Z
obema rokama se trdno oklepa volana, kakor da bi v njem iskala
odrešitev. Iz njenih prsi se je utrgal krik. Krik, ob
katerem se je ustrašila same sebe.

Ni ji bilo mar, ali
bi jo morda kdo utegnil slišati. Kričala je... Pustila prosto pot solzam,
ki so kot hudournik
stekle po njenem licu, razmazale njen popoln make-up in se izgubljale nekje v
dekolteju nove svilene bluze. »Zakaj? Zakaaaaj..... , je njen krik odzvanjal v
gluho noč. Zakaj mi je lagal? Zakaj mi ni povedal takoj na začetku?

Tedaj, ko moje srce
še ni začelo utripati hitreje vsakič, ko sem na ekrančku telefona zagledala
njegovo ime? Tedaj, ko se v meni še ni
razlivala toplina ob vsaki besedi
njegovega žametnega
glasu. Ko se še niso prižigale iskrice v mojih očeh, kadar so
ob kavici zrle v
njegov obraz. Zakaj, moj Bog, zakaj...?
Zakaj sem mu tako zelo verjela? Mu zaupala. Prav njemu. Prvemu v vseh tel letih po žalostni ločitvi...

Vse, vse se je zdelo
kot eno samo dragoceno darilo usode«. Do
danes..., ko jo je kruta resnica udarila naravnost v srce in mu je v šoku besno pljusknila kozarec vode v

zgrožen obraz...
Tisti trenutek je vedela le eno. Čas. Le to potrebuje... Morala bo
sprejeti bolečino,
živeti z njo... Kajti čas, ta dobri stari zdravnik, bo prinesel odgovore...


In jih je... Nežen nasmešek preleti njen obraz. Danes ve,
da ga je morala srečati.

Da je zares bil darilo usode. Le na zelo drugačen način, kakor si je v svoji zaljubljenosti slikala tedaj. Že
zdavnaj mu je odpustila. Ker ve, da ni bil slab človek. Da se je tudi
njemu življenje
vrtelo v začaranem krogu stiske, razočaranja in osamljenosti. Da je
prišel do tiste
točke, ko se človek začne spraševati o smislu vseh dotedanjih prizadevanj.

Tu nekje... sta se
našli njuni tihi hrepenenji po ljubljenosti in sprejetosti. Ujela sta se.
Imela sta enake
vrednote, o marsičem sta razmišljala podobno ali enako, njuni pogovori so bili
vedno bolj neskončni in nikoli dolgočasni. Toda, ne, ni bil eden tistih, ki te
povabijo na kavico ali pijačo in pri tem razmišljajo le to, kako bi te
najhitreje spravili v
posteljo. Ne. Daleč
od tega. Vedno je bil spoštljiv do nje, tako kot doslej ni bil še noben moški.
Dal ji je vrednost, katere se niti sama ni zavedala. Ob njem je v sebi zopet z
vso močjo začutila tisto prvinsko željo po življenju. Njeno srce je dvignil iz teme in ga prebudil,
da se je znova moglo odpreti... in zaupati. Pogovarjala sta se odkrito, brez
maske na obrazu sta lahko drug pred drugim razgalila svojo dušo, brez strahu,
da bi bila zavržena. In brez sramu. Verjetno niti on ni pričakoval, da se bo
tako zelo navezal nanjo in da si življenja brez nje ne bo mogel več
predstavljati. Zdelo se je, da sta drug v
drugem našla
izpolnitev svojih sanj, svojih hrepenenj... Prav zato ga je tako zelo vzljubila
in bila trdno prepričana, da je prav on tisti pravi...


Rane so se celile
počasi, bolečina je pojenjala, vprašanja pa so ostajala. Po približno letu dni
je bilo njeno srce osvobojeno. Tedaj je srečala Njega... Ljubezen svojega življenja.

Ko je njeno srce
zažarelo v novem sijaju, se je počasi začela zavedati, da je bilo tisto
prej le preizkušnja,
ki jo je potrebovala. Še danes jo ob tem preplavi val hvaležnosti.

Da je tedaj našla v
sebi moč... in odšla. Da zavoljo čustev,
ki jih je gojila, ni bila pripravljena »prodati« svoje duše in zavreći vseh svoji načel... Nikoli ni bila tretji člen

v verigi odnosa, ki
pritiče le dvema... Nikoli ne bi mogla živeti z očutkom, da je pomagala
razdreti zakon, pa četudi je le-ta že davno bil mrtev. Vedno bi v sebi nosila
temno senco krivde.
Preveč živ je bil spomin na nekdanjega moža, ki je več let zahajal
k »prijateljici« in
na bolečino, ki jo je tedaj nosila v sebi...
In prav za to zvestobo sami sebi jo je življenje kasneje bogato nagradilo...


Iz tega bežnega
obujanja spominov jo predrami zvonec na vratih.

Lahkotno vstane,
mimogrede prižge svečko na mizi in žarečih oči pohiti v njegov objem.


»On« pa bo za vedno
ostal njen lep spomin...

Zelo lepo...lepo kot je pomladno jutro...kot življenje med cvetočimi livadami.


Objem1

_________________
Ljubi jo,
vendar ji pusti, da odide,
prav tako.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http:// https://www.youtube.com/user/fracek1http://www.facebook.c
Mojca Žugman

avatar

Female
Število prispevkov : 198
Starost : 60
Kraj : Ljubljana
Datum registracije : 09/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   Sob 31 Jul 2010 - 17:01

Franci_ PULKO je napisal/a:
Mojca Žugman je napisal/a:

Zelo lepo...lepo kot je pomladno jutro...kot življenje med cvetočimi livadami.


Objem1
Tisočkrat hvala!!!
Ahh..., kako pohvala vedno toplo pade na srce..
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN   

Nazaj na vrh Go down
 
TI SI MOJ LEP SPOMIN
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» Forget-me-nots (spominčice)

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: Zbirka proznih del različnih avtorjev-
Pojdi na: