Še vedno si lep.
Ko vrtiš svoje z medom namazano pero.
Ko polagaš tiste besede na plano.
Ko z njimi dvigaš valove domišljije,
da na koncu sami sebi zapahnejo pot.

Še vedno si svoj.
Ko ugasneš zadnjo luč in izgineš.
Ko tišina kriči v votlo vejevje večera…
Ko kakor izmučeno listje popada na tla,
da na koncu ostane samo še veter.

Še vedno si ti.
Ko se zaviješ v plašč nikoli spoznanega.
Ko si natakneš cirkuške copatke.
Ko kakor žalostni pajac odklepaš srce za srcem,
s ključem za vrata brez vrat.

(maj, 2008)