Vsaka duša se razprostira v čudovite skrivnostne globine, katere celo življenje odkrivamo in verjetno nikoli dodobra ne spoznamo. V globinah tega notranjega vesolja se zgodi rojstvo čustev, vrednot in vrlin, življenje tu gradi raznobarvne zvezde in planete, z močjo mavričnosti srca jih vestno barva v odtenke, ki jih niti najboljši slikarji ne morejo ponazoriti.
V duši je vsemir hrepenenja po življenju in iskanja vira sreče.
Pot do izgubljenega zaklada pa ni tlakovana samo s cvetjem, niti obložena le z nežnostjo puhastih oblakov, zato velikokrat stopam tudi po trnovi poti,
po robu prepada obupa, rojevam solze pozabe, po največjih strminah toda vedno naprej po poti osebni sončnosti.
Na mavrični cesti časa sem ujela žarke meni dragih ljudi (kar nekaj jih je tukaj) s katerimi sem sedaj prijadrala skozi vesoljne prostranosti na Vaše svilnate valove.
Zelo rada pišem, za dušo, da jo izpojem, izkričim. Pišem že več let,
objavljam na večih straneh, vendar imam svoj Tempelj na e-dnevniku.
Iščem sledi v sebi
v pesku življenja rišem sanje
s prameni duše odstiram meglo
da razpre metulj svoja krila
vdahne življenje sanjam
in duša riše
riše...
Čudovito je, kadar potujejo dobre stvar,
naj se tople misli vselej bratijo med nami.
Kleo Kuntner
Kazalo 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
