Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» Bluetooth
by marko vitas Today at 19:41

» ''BIRIČ''
by Saša Atanasov Today at 17:09

» xxx (11)
by Breda Krošelj Pon 15 Jan 2018 - 21:51

» Mar res ljubezni ostala bova skrita (10)
by Breda Krošelj Pet 12 Jan 2018 - 21:44

» BILO JE ...
by Saša Atanasov Čet 11 Jan 2018 - 19:11

» TUHTAM O SEBI
by tomi Sre 10 Jan 2018 - 10:09

» xxx (9)
by Breda Krošelj Sre 3 Jan 2018 - 15:15

» ''ČUDAK''
by Saša Atanasov Tor 2 Jan 2018 - 9:05

» PRINCESA - VAMPIRKA
by Saša Atanasov Pon 1 Jan 2018 - 17:07

» POZITIVNI IN ''ČRNOGLEDI'' POETI
by Saša Atanasov Sre 27 Dec 2017 - 17:52

» TESNOBA
by Saša Atanasov Pon 25 Dec 2017 - 14:04

» SRČNE RANE
by Saša Atanasov Ned 24 Dec 2017 - 16:12

» ''HEREZIJA''
by Saša Atanasov Pet 22 Dec 2017 - 21:37

» EZEKIEL 28
by Saša Atanasov Pon 18 Dec 2017 - 0:36

» RAZODETJE 13:17
by Saša Atanasov Sob 16 Dec 2017 - 16:14

» Med nama
by Samma Melita Sre 13 Dec 2017 - 22:48

» xxx (8)
by Breda Krošelj Ned 10 Dec 2017 - 10:50

» Mozaik roman Usoda na kredit (delovni naslov - Krediti dobrega in zla)
by Bojan Ekselenski Pet 8 Dec 2017 - 13:05

» RAZODETJE 13:18
by Saša Atanasov Tor 5 Dec 2017 - 18:22

» Literarni večer z Markom Vitasom v Celju
by Bojan Ekselenski Tor 28 Nov 2017 - 13:58

» O meni...
by Breda Krošelj Čet 23 Nov 2017 - 10:25

» VALLEY
by Saša Atanasov Tor 21 Nov 2017 - 19:21

» xxx (7)
by Breda Krošelj Ned 19 Nov 2017 - 8:43

» Šopek črnih vrtnic
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 18 Nov 2017 - 21:41

» Žerjavom na pot
by Vasja Belšak - Tihi Don Pet 17 Nov 2017 - 18:54

» 1. slovenski festival fantazijske književnosti
by marko vitas Ned 12 Nov 2017 - 15:49


Share | 
 

 Feri Lainšček - Odlomek iz romana JADRNICA

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Feri Lainšček

avatar

Male
Število prispevkov : 16
Starost : 58
Kraj : Murska Sobota
Datum registracije : 23/04/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Feri Lainšček - Odlomek iz romana JADRNICA   Pet 28 Okt 2011 - 17:44

Feri Lainšček
Odlomek iz romana JADRNICA

*

»Kaj je to spet bilo?« vpraša Olga, ko se domov grede ustavita v kavarni.
Nana zre med sivimi trajnami in bleščečimi plešami skozi šipo na ulico. Zdi se ji, da se prav vsi tam zunaj premikajo, kot da so nekam namenjeni. Ljudje potrebujejo ta občutek, da jih nekje nekaj čaka in da morajo priti ob uri. Poganja jih to naprej tudi še, ko je cilj že povsem neznaten, ali pa ga morda niti n i… Njej pa se vse bolj zdi, da ni tega nikoli občutila. Ali pa je v tej čustveni zmedi tudi na to že pozabila.
»Rekli so, da si jim nekaj podtaknila?« spet vpraša mama.
»Če pa ne poslušaš!« se vznevolji. »Saj so ti vse pojasnili.«
»Ne poslušam,« prizna ženska, ki zna biti gospa. »Sita sem že tega. Naveličala sem se tvojih zoprnih fantazij, ki se jih itak ne da razumeti,« se proti pričakovanju razgovori. Kakšen smisel pa to sploh še ima? Ne vem, kaj imaš od tega? Stara si petindvajset let, razumela bi, če bi želela spreminjati svet …
»A to bi pa razumela?«
»Vedela bi, da ti za nekaj gre.«
»Prav. Napisala bom manifest.«
»Eh,« se mama zazre vstran in potihne.
Nana ve, da ne bo več drezala. Njuno skupno življenje je en sam niz vprašanj brez odgovorov. Nikoli si nista znali reči o tem, kar je drugo zanimalo. Celo ob vprašanju, zakaj je tako, ostajata brez moči. Čeravno je Nana na tihem prepričana, da se je začelo že zgodaj v otroštvu, ko otrok še ne more biti kriv. Zmeraj, ko jo je mama dvignila v naročje, je bilo to z namenom. Ali je nekaj zahtevala ali pa ji je želela kaj dopovedati. Zato ji v objemu, v katerega si je sicer znova želela, ni bilo nikoli lepo, ampak sta se običajno celo sporekli in potem jo je zopet trdo postavila na tla. Nekako tako pa je bilo tudi kasneje, ko je bila že prevelika, da bi ji lezla v naročje. Mama ni znala biti z njo, ne da bi ji solila pamet, jo poučevala in vzgajala, ko pa se ji je začela vse bolj krčevito upirati, se je raje umikala. Zato se Nani še danes zdi, da te ženske pravzaprav ne pozna.
Olga sedi za ozko kavarniško mizico vzravnana in s staknjenimi koleni, kot verjetno sedi tudi za pisalno mizo v uradu notarja Murmayerja, kjer je zaposlena. Njena uglajena drža ravno toliko poudari prsi in boke, da je pod fino tkanino slutiti še zmeraj jedro telo petdesetletnice, ki redno skrbi za svojo postavo in se tudi v času malodušja ne zanemari. Celo gube na njenem ozkem, morda le malce koščenem obrazu, so razporejene tako, da ne prekrijejo povsem nekdanje lepote. Zato je – ej, še zmeraj prav mladostna gospa – pogosto deležna moških pogledov in tiste slinave pozornosti, ki se Nani tako zelo upira, da niti ne skriva prezirljivosti. Olga se te svoje moči gotovo zaveda, a vsaj pred hčerko nikoli ne pokaže, da ji laskanje godi. Nevidno jajce, v katero se je nekoč davno zaprla, je medtem dobilo nepredirno lupino, zato je njena lepota temna in skrivnostna.
Nana je kot otrok dolgo mislila, da se Marko ponoči vrača v mamino spalnico.
Tudi ko je že vedela, da je dedek Mraz le navadna šema, in se je s tem nekako sprijaznila, je bila še zmeraj prepričana, da ima pokojnik skrivnostno moč, a ji to z Olgo prikrivata. Glasovi, ki so jo včasih zbujali, namreč niso bili jok, pa tudi tožba ali molitev ne. Pravzaprav jih ni znala z ničimer primerjati, zato si je pač domišljala in si tudi s tem nekako pojasnila, zakaj mora spati v svoji sobi, čeprav jo je pogostoma strah. Oglasilo pa se je potem še tudi vprašanje, zakaj oče prihaja samo k materi, njo pa tu pušča samo, kot da ni med njima ničesar več? In odgovor – seveda ne tak, da bi si ga upala izreči, saj je bil preveč strašljiv – je potem bil, da mu mama tega ne dopusti, ker si želi, da je med tistim kratkim izhodom iz groba zmeraj samo ob njej.
To pa ji je zelo zamerila.
Zjutraj je potem trdovratno molčala, ali pa je bila namenoma nerodna. Zanesla si je marmelado v lase, razlila mleko po obleki, založila čevlje – samo da sta zamujali in je bila mama v stiski. Dan se je zopet začel z vreščanjem in vlečenjem za lase, postajali sta si vse bolj neprizanesljivi, obenem pa sta z babičino smrtjo dokončno osameli in bili obsojeni druga na drugo. V hiši, ki je tako velika, da bi lahko v njej živelo tudi več družin, sta se sicer kasneje lahko umikali vsaka za svoje zidove in si iskali poti, na katerih se ni bilo treba spogledati, a v spominih iz zgodnjega otroštva vidi Nana povsem drugačne prostore. S težkimi lesenimi roletami zastrta sprejemnica je ob mesečini osvetljena s sinjimi prameni, ki jih z oken nad lesenim stopniščem sekajo še svetlejši trakovi in še komaj prepoznavne predmete povezujejo v povsem nestvarno šahovnico. Na koncu zgornjega hodnika gori zmeraj ponoči luč in osvetljuje vrata v kopalnico, kjer je tudi stranišče. Ta rumena svetloba riše po zidovih črne sence, ki se zdijo Nani še bolj zlovešče, zato včasih gre na potrebo z zaprtimi očmi in si raje pomaga s tipanjem. Njeni tanki in občutljivi prstki drsijo po gladki leseni ograji, preskočijo do zidu in potujejo po hrapavih tapetah do oboka prvih vrat, kjer segajo v prazno le toliko, dokler se spet ne dotaknejo podboja na drugi strani in nadaljujejo pot po zidu do vrat v kopalnico. Tam nato spretna mala dlan, na katero bi se lahko v tej hiši vsak slepec zanesel, takoj najde kljuko in stikalo, ki prižge odrešujočo luč. Svetloba, ki do zadnjega kotička napolni prostor, namreč zanesljivo prežene strah. Občutek, da je tudi ponoči sicer vse tako kot podnevi, je čudežno pomirjajoč, zato si včasih upa nazaj v posteljo tudi z odprtimi očmi. A tokrat je Marko spet pri mami …
Nana obstoji na koncu hodnika in si z obema dlanema pokriva obraz.
Dihanje, ki je bilo tik pred tem še lahko dozdevek, je vse bolj vznemirjeno.
Vrata, za katerimi je skrivnost zmeraj glasnejša, so le priprta in treba se je samo približati. Toda Nana še zmeraj stoji, kot bi ji bosa stopala na hladnem parketu zaledenela, in se ne more odločiti. Občutek, da bi se potem zgodilo nekaj hudega, je še zmeraj močnejši od radovednosti. Zdaj v njej tudi ni tiste užaljene jeze, ki bi jo zagotovo pognala naprej, ampak se ji celo zdi, da nezaželena in nepovabljena niti ne sme vstopiti. Šele ko se sopenju nato doda stokajoči vzdih, ki se zareže globoko v nočno tišino, jo to povsem nezavedno sproži. Tipajoča dlan se nasloni na vrata in ta se počasi odmaknejo. Mama, obsijana z najčistejšo mesečino, ki pada skozi odprto okno, sloni z razširjenimi nogami na postelji in zre v strop. Dlan, ki si jo tišči v mednožje, še nekajkrat zaokroži, nato se vse to umiri.
Nana čuti, da ji stopala spet ledenijo.
Mama obrne glavo in nemo zre vanjo.
»Ali je prišel oči?« jo čez čas tiho vpraša.
»Ne, ni prišel oči,« se mama dvigne in si popravi spalno srajco k nogam.
»Kaj pa je potem bilo?«
Mama se skloni, jo dvigne v naročje in jo dolgo boža po hrbtu. Še eno otroško vprašanje ostane brez odgovora.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 
Feri Lainšček - Odlomek iz romana JADRNICA
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» Feri Lainšček - Pesmi za ženski glas in zvonove
» Različne pesmi
» Ob čaju se s teboj poigram, beseda
» HIŠA
» Ljubim

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: Feri Lainšček - roman v verzih Sprehajališča za vračanja-
Pojdi na: