Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» VČASIH SE TI
by Breda Krošelj Tor 19 Jun 2018 - 21:15

» (Ne) premočrtno
by Breda Krošelj Tor 22 Maj 2018 - 5:07

» EVA 2
by Saša Atanasov Tor 8 Maj 2018 - 7:55

» EVA
by Saša Atanasov Sob 5 Maj 2018 - 21:07

» SV.PETER
by Saša Atanasov Sre 2 Maj 2018 - 19:19

» STOPNICE K SONCU
by Breda Krošelj Sob 21 Apr 2018 - 7:58

» JEKLENI TEKAČ
by Saša Atanasov Sob 31 Mar 2018 - 9:22

» pod kozarcem
by Breda Krošelj Tor 27 Mar 2018 - 20:40

» T R I L O G I J A
by Breda Krošelj Sob 10 Mar 2018 - 12:13

» Poslednji cvet
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 3 Mar 2018 - 15:43

» KAJ JE LEPÓ
by Breda Krošelj Sob 3 Mar 2018 - 11:42

» Na knjige bomo pozabili
by Breda Krošelj Pet 23 Feb 2018 - 8:14

» Valentinovo
by Breda Krošelj Tor 13 Feb 2018 - 22:44

» Pust
by Breda Krošelj Čet 8 Feb 2018 - 18:30

» THE BOOK OF ELI 2
by Saša Atanasov Tor 6 Feb 2018 - 18:18

» Vabilo
by tamara kecur Sob 3 Feb 2018 - 21:38

» FENIKS
by Saša Atanasov Tor 30 Jan 2018 - 14:39

» Dvakrat
by Breda Krošelj Pon 29 Jan 2018 - 10:25

» ANGEL ...
by Saša Atanasov Pet 26 Jan 2018 - 12:50

» iščem
by Breda Krošelj Pon 22 Jan 2018 - 4:06

» Pesem
by Naja Ned 21 Jan 2018 - 14:21

» Bluetooth
by marko vitas Čet 18 Jan 2018 - 19:41

» zakaj si prišel
by Breda Krošelj Pon 15 Jan 2018 - 21:51

» Mar res ljubezni ostala bova skrita
by Breda Krošelj Pet 12 Jan 2018 - 21:44

» TUHTAM O SEBI
by tomi Sre 10 Jan 2018 - 10:09

» Ljubezen moja
by Breda Krošelj Sre 3 Jan 2018 - 15:15


Share | 
 

 Zbujam se zate, a tega sploh ne veš

Go down 
AvtorSporočilo
Katarina Piko

avatar

Female
Število prispevkov : 225
Starost : 31
Kraj : Prevalje
Datum registracije : 26/04/2011

ObjavljaNaslov sporočila: Zbujam se zate, a tega sploh ne veš   Sob 12 Nov 2011 - 10:04



Ob 7.45 h se zavem, da mi je zmanjkalo sladkorja, za kar bi ponavadi mislila, da je zelo nemogoče, saj so edine tri stvari, ki jih imam vedno na razpolago v shrambi, ravno sladkor, mleko in kava. Saj veste, dan ne more biti dober, brez jutranje kavice.
Pravzaprav, bi rada omenila, da se je najlepše zbuditi poleti, ko imam zaradi vročine ponoči odprto okno (da, lahko bi si omislila klimatsko napravo, a to je tema za drugič) in zjutraj me poleg budilke ponavadi zbudi vonj kavice, katerega prinese čez balkon v spalnico od spodnje sosede, ki je sicer nekaj desetletij starejša od mene, a gospa še vseeno prisega na dobro staro navado.
Torej, sladkorja ni. Odhitim v kopalnico, slečem svojo novo pižamo, ki se sicer ne more primerjati s prejšnjo, ker je svilena in roza barve, ki mi ni nikoli bila najbolj všeč, a dobro, vseeno je tu zato, da mi je ponoči udobno in v bistvu je kljub vsemu le-to za kar pižama pač je. Vzamem ščetko, si umijem zobe in z vlažilnim robčkom pripravim obraz do tega, da odseva moja realna leta in ne vsaj pet več. Razčešem si lase in jih poskušam urediti v enako linijo in ker mi to ne uspeva najbolj, se odločim, da bom uporabila rjav trak, ki s svojo magijo uredi lase tako hitro, kot moja najljubša frizerka Tina, katera se s frizerstvom ukvarja že kar enajst let. Vzamem še malo pudra, da zakrijem svoje pegasto lice, ki mi že res para živce, saj bi me poleti lahko klicali kar Pegica, ko se že samo za več kot pet minut izpostavim soncu. Joj, skoraj bi pozabila še maskaro, ki z mojimi trepalnicami dela čudeže. Ne narobe razumeti, a edina stvar, na katero sem zelo ponosna na mojem obrazu so ravno trepalnice, za katere se moram baje zahvaliti staršem, saj bi naj znanstveniki dokazali, da so tudi te podedovane. Torej, hvala moji mami in očetu za vsaj eno dobro stvar.
Oblečem še kratko oblekico iz H&M-a, rjave japonke, ki se ujemajo s trakom, vzamem ključe, denarnico in seveda telefon, kaj bi danes brez njega. Odhitim pred blok.
Ker je jutro hladno a sončni žarki, se že uspešno prebijajo skozi goste meglice, se odločim, da jutranji sprehod sploh ni tako slab, razen, če je zanj vzrok pomanjkanje sladkorja seveda. Odločim se za daljšo pot po ulici, ki vodi mimo majhnega parka, če se temu sploh lahko reče park, saj so ob obnavljanju le tega kar nekako pozabili, da bi moral biti park v bistvu zelen in ne sam beton. Le kaj razmišljajo dandanes ljudje na visokih položajih našega ljubega kraja. Edina pozitivna lastnost tega ''parka'' so nove udobne klopce, ki tako starejšim, kot mladim, omogočajo, da se lahko med potjo ustavijo, sedejo, morda poklepetajo z znanci ali pa si le vzamejo trenutek zase. Tudi danes je tako. Na eni izmed novih klopi poseda starejši par. Najbrž prav prijeten občutek, ko imaš v zlati starosti še vedno nekoga, za katerega natanko veš kako razmišlja, kaj govori z očmi in kaj čuti globoko v srcu, brez dotika. Potiho si zaželim, da nekoč nekje to izvem tudi jaz. Potiho si zaželim, da bi bil morda to on.
Ne morem in ne znam povedati imena tistega, katerega pogled sem prvič srečala v tej majhni trgovini na koncu ulice, kamor se ravno podajam. Ko že misliš, da na tem širnem svetu ne obstaja moški, ob katerem bi ti zastal dih, kot strela z jasnega ugotoviš, da se lahko še kako zmotiš. Še bolj neverjetno je, ko do takšnega spoznanja prideš v trgovini, kamor zahajaš že tri leta vsaj vsak drug dan. ''Preprosto nemogoče'', je rekla moja prijateljica Vanja.
Ne bom razlagala, kako je bilo, kakšni so bili občutki, ko te nekdo pogleda tako globoko, da preprosto ostaneš brez besed, zastane ti dih in namesto, da bi vsaj vljudno pozdravila osebo, ki sem jo srečala prvič, sem brez besed odkorakala do blagajne in bila naslednjih nekaj minut najbolj zmedeno dekle, ki ga lahko kdajkoli srečate. Se zgodi, bi kdo pametoval.
A ne, ne zgodi se kar tako. Vsako jutro, ko vstanem si nevede zaželim iti v trgovino, vzamem si preveč časa, medtem, ko se urejam le za eno stvar, ki sem jo včeraj pozabila kupiti. Pravzaprav, sem jo mogoče pozabila tudi namerno. Ne vem.
Sanjala sem, pisala pesmi, iskala besedila, iskala ljudi. Nekoga, ki bi mi lahko potrdil, da je mogoče pozabiti na sladkor, na kavo in preprosto le misliti nanj, da je prav, da mislim nanj in da vsakodnevno zbujanje za nekoga vsekakor ni zaman.





_________________
Katarina Wink
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 
Zbujam se zate, a tega sploh ne veš
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» Oh in sploh
» Nekoč morda
» Graditeljem tega sveta

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: