Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» Moj navdih
by stojanvajda Sob 9 Sep 2017 - 12:43

» Pesem odgovor
by marko vitas Pet 25 Avg 2017 - 19:52

» PAINTRESS
by Saša Atanasov Ned 20 Avg 2017 - 9:47

» SARKASTIČNA PESEM
by Saša Atanasov Sre 16 Avg 2017 - 17:17

» SVET 3
by Saša Atanasov Čet 10 Avg 2017 - 19:48

» CHECKMATE
by Saša Atanasov Pet 4 Avg 2017 - 16:26

» TIHO (OB STRUGI) ...
by Saša Atanasov Ned 30 Jul 2017 - 23:07

» Pesem brez konca
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 29 Jul 2017 - 20:17

» KO SI ZARDELA ...
by Saša Atanasov Pet 28 Jul 2017 - 12:35

» Ne moreš mi biti ne prijatelj ne partner
by Viky Sre 26 Jul 2017 - 8:07

» PESEM
by Saša Atanasov Sre 19 Jul 2017 - 7:24

» UGANKA
by marko vitas Ned 16 Jul 2017 - 7:42

» PLAČILO ZA GREHE JE SMRT ...
by Saša Atanasov Sob 15 Jul 2017 - 13:55

» IZGUBIL BITKO, NE VOJNE ...
by Saša Atanasov Sob 8 Jul 2017 - 14:08

» GN-z11
by Saša Atanasov Čet 6 Jul 2017 - 13:21

» DESET BOŽJIH ZAPOVEDI
by Saša Atanasov Tor 4 Jul 2017 - 15:27

» Troll-i
by Saša Atanasov Sob 1 Jul 2017 - 14:41

» BOŽJI SRD
by Saša Atanasov Pet 30 Jun 2017 - 20:13

» VOLK IN VOLKULJA
by Saša Atanasov Tor 27 Jun 2017 - 18:22

» SAŠA ATANASOV - PESNIŠKA ZBIRKA ''POEZIJA''
by Saša Atanasov Pon 26 Jun 2017 - 12:03

» PREKMURJE
by marko vitas Čet 22 Jun 2017 - 19:41

» VITEZ
by marko vitas Čet 22 Jun 2017 - 19:31

» Ne oziraj se v slovo
by Vasja Belšak - Tihi Don Čet 15 Jun 2017 - 17:07

» LEDENA TRGATEV - v prednaročilu
by marko vitas Čet 1 Jun 2017 - 16:59

» Jan
by Viky Tor 23 Maj 2017 - 10:57

» Literarno-glasbeni večer z Nušo Ilovar
by Nuša Ilovar Sre 17 Maj 2017 - 12:41


Share | 
 

 Zbujam se zate, a tega sploh ne veš

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Katarina Piko

avatar

Female
Število prispevkov : 225
Starost : 30
Kraj : Prevalje
Datum registracije : 26/04/2011

ObjavljaNaslov sporočila: Zbujam se zate, a tega sploh ne veš   Sob 12 Nov 2011 - 10:04



Ob 7.45 h se zavem, da mi je zmanjkalo sladkorja, za kar bi ponavadi mislila, da je zelo nemogoče, saj so edine tri stvari, ki jih imam vedno na razpolago v shrambi, ravno sladkor, mleko in kava. Saj veste, dan ne more biti dober, brez jutranje kavice.
Pravzaprav, bi rada omenila, da se je najlepše zbuditi poleti, ko imam zaradi vročine ponoči odprto okno (da, lahko bi si omislila klimatsko napravo, a to je tema za drugič) in zjutraj me poleg budilke ponavadi zbudi vonj kavice, katerega prinese čez balkon v spalnico od spodnje sosede, ki je sicer nekaj desetletij starejša od mene, a gospa še vseeno prisega na dobro staro navado.
Torej, sladkorja ni. Odhitim v kopalnico, slečem svojo novo pižamo, ki se sicer ne more primerjati s prejšnjo, ker je svilena in roza barve, ki mi ni nikoli bila najbolj všeč, a dobro, vseeno je tu zato, da mi je ponoči udobno in v bistvu je kljub vsemu le-to za kar pižama pač je. Vzamem ščetko, si umijem zobe in z vlažilnim robčkom pripravim obraz do tega, da odseva moja realna leta in ne vsaj pet več. Razčešem si lase in jih poskušam urediti v enako linijo in ker mi to ne uspeva najbolj, se odločim, da bom uporabila rjav trak, ki s svojo magijo uredi lase tako hitro, kot moja najljubša frizerka Tina, katera se s frizerstvom ukvarja že kar enajst let. Vzamem še malo pudra, da zakrijem svoje pegasto lice, ki mi že res para živce, saj bi me poleti lahko klicali kar Pegica, ko se že samo za več kot pet minut izpostavim soncu. Joj, skoraj bi pozabila še maskaro, ki z mojimi trepalnicami dela čudeže. Ne narobe razumeti, a edina stvar, na katero sem zelo ponosna na mojem obrazu so ravno trepalnice, za katere se moram baje zahvaliti staršem, saj bi naj znanstveniki dokazali, da so tudi te podedovane. Torej, hvala moji mami in očetu za vsaj eno dobro stvar.
Oblečem še kratko oblekico iz H&M-a, rjave japonke, ki se ujemajo s trakom, vzamem ključe, denarnico in seveda telefon, kaj bi danes brez njega. Odhitim pred blok.
Ker je jutro hladno a sončni žarki, se že uspešno prebijajo skozi goste meglice, se odločim, da jutranji sprehod sploh ni tako slab, razen, če je zanj vzrok pomanjkanje sladkorja seveda. Odločim se za daljšo pot po ulici, ki vodi mimo majhnega parka, če se temu sploh lahko reče park, saj so ob obnavljanju le tega kar nekako pozabili, da bi moral biti park v bistvu zelen in ne sam beton. Le kaj razmišljajo dandanes ljudje na visokih položajih našega ljubega kraja. Edina pozitivna lastnost tega ''parka'' so nove udobne klopce, ki tako starejšim, kot mladim, omogočajo, da se lahko med potjo ustavijo, sedejo, morda poklepetajo z znanci ali pa si le vzamejo trenutek zase. Tudi danes je tako. Na eni izmed novih klopi poseda starejši par. Najbrž prav prijeten občutek, ko imaš v zlati starosti še vedno nekoga, za katerega natanko veš kako razmišlja, kaj govori z očmi in kaj čuti globoko v srcu, brez dotika. Potiho si zaželim, da nekoč nekje to izvem tudi jaz. Potiho si zaželim, da bi bil morda to on.
Ne morem in ne znam povedati imena tistega, katerega pogled sem prvič srečala v tej majhni trgovini na koncu ulice, kamor se ravno podajam. Ko že misliš, da na tem širnem svetu ne obstaja moški, ob katerem bi ti zastal dih, kot strela z jasnega ugotoviš, da se lahko še kako zmotiš. Še bolj neverjetno je, ko do takšnega spoznanja prideš v trgovini, kamor zahajaš že tri leta vsaj vsak drug dan. ''Preprosto nemogoče'', je rekla moja prijateljica Vanja.
Ne bom razlagala, kako je bilo, kakšni so bili občutki, ko te nekdo pogleda tako globoko, da preprosto ostaneš brez besed, zastane ti dih in namesto, da bi vsaj vljudno pozdravila osebo, ki sem jo srečala prvič, sem brez besed odkorakala do blagajne in bila naslednjih nekaj minut najbolj zmedeno dekle, ki ga lahko kdajkoli srečate. Se zgodi, bi kdo pametoval.
A ne, ne zgodi se kar tako. Vsako jutro, ko vstanem si nevede zaželim iti v trgovino, vzamem si preveč časa, medtem, ko se urejam le za eno stvar, ki sem jo včeraj pozabila kupiti. Pravzaprav, sem jo mogoče pozabila tudi namerno. Ne vem.
Sanjala sem, pisala pesmi, iskala besedila, iskala ljudi. Nekoga, ki bi mi lahko potrdil, da je mogoče pozabiti na sladkor, na kavo in preprosto le misliti nanj, da je prav, da mislim nanj in da vsakodnevno zbujanje za nekoga vsekakor ni zaman.





_________________
Katarina Wink
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 
Zbujam se zate, a tega sploh ne veš
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» Oh in sploh
» Nekoč morda
» Graditeljem tega sveta

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: