Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» Bratje Karamazovi
by marko vitas Yesterday at 16:31

» DESETEGA DECEMBRA (SUNSHINE)
by marko vitas Yesterday at 15:54

» ONA UŽIVA
by Saša Atanasov Tor 6 Dec 2016 - 15:43

» INTEGRAL
by marko vitas Tor 29 Nov 2016 - 21:36

» 2012 - MANDELA EFFECT
by Saša Atanasov Sob 26 Nov 2016 - 18:19

» VLAK ZA DUNAJ
by Saša Atanasov Čet 24 Nov 2016 - 11:26

» O sanjah..
by marko vitas Tor 22 Nov 2016 - 19:12

» GRAD (REKVIEM)
by Saša Atanasov Pet 18 Nov 2016 - 15:05

» ZASMEHOVALEC
by Saša Atanasov Sre 16 Nov 2016 - 15:42

» TRPLJENJE
by Saša Atanasov Čet 10 Nov 2016 - 10:01

» KLAVIR
by Saša Atanasov Ned 6 Nov 2016 - 23:11

» CASTELLUM VELDES
by Saša Atanasov Pet 4 Nov 2016 - 12:43

» 103. kavarniški večer - ZARJA VRŠIČ
by Nuša Ilovar Čet 3 Nov 2016 - 15:42

» Predstavitev poezije Nuše Ilovar v besedi in glasbi
by Nuša Ilovar Sre 2 Nov 2016 - 12:03

» SAM
by Saša Atanasov Sre 2 Nov 2016 - 8:55

» VELIKI BABILON IN POTRESI
by Saša Atanasov Pon 31 Okt 2016 - 22:55

» ZADNJI DAH 2
by Saša Atanasov Ned 30 Okt 2016 - 18:57

» GRAD KAMEN (BEGUNJE NA GORENJSKEM)
by Saša Atanasov Pet 28 Okt 2016 - 11:18

» ČRNI PESNIK 2
by Saša Atanasov Čet 27 Okt 2016 - 18:25

» VSE JE ZAMAN
by Saša Atanasov Sre 19 Okt 2016 - 16:37

» Literarni večer ob besedi, plesu in zvoku!
by Vesna Kukić Sre 19 Okt 2016 - 7:02

» Jesenska balada
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 15 Okt 2016 - 10:19

» 102. kavarniški večer - MILENA ŠIMUNIĆ
by Nuša Ilovar Sre 5 Okt 2016 - 22:34

» DISTOPIJA
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 10:57

» Bojan Ekselenski: Terorist
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:31

» Vsebina Supernove, prve tiskane slovenske revije za spekulativno fikcijo
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:27


Share | 
 

 Slikarka in pastir

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Saša Slavković



Male
Število prispevkov : 185
Starost : 46
Kraj : Golnik
Datum registracije : 24/05/2011

ObjavljaNaslov sporočila: Slikarka in pastir   Sre 14 Dec 2011 - 8:36

Sonce v daljavi sije in greje gorato pokrajino iznad planine, ki se razprostira okoli globoke soteske, v kateri se vije gorska rečica. Jan se zazre v sotesko pod njim in proti hribom nasproti brega, kjer se je začasno nastanil v pastirski koči. Koča sameva od časa, ko je pastir Jaka odšel v svet iskat svojo srečo. Ljudje tod okoli pravijo, da je moral iti zaradi ljubezni do mladega dekleta Urše, hčerke župana mesteca na koncu soteske.

Urša je bilo mlado dekle, ki je imela rada naravo in slikanje. Vsako soboto je šla na tržnico po nakupih. Večkrat se je ustavila pri Jakovi stojnici, kjer se je vedno nasmejala dobrosrčnemu pastirju ter kupila nekaj sira in kislega mleka. Do starega možakarja je gojila simpatije. Bil ji je všeč, ker je bil vedno dobre volje in pripravljen na pogovor s komerkoli. Jaku je bila Urša tudi pri srcu, ko jo je zagledal na tržnici kupovati njegov sir, vendar na začetku ni pomislil na ljubezen. In zgodila se je poleti pred tremi leti, ko je prihajala na planino slikati prelepo pisano pokrajino, ki se razprostira nad sotesko. Jaka je ravno takrat pasel svoje ovce, zvečer in ponoči pa je delal slastno skuto in sir. Mlado dekle je stalo na travniku, na stojalu je imela prislonjeno nedokončano sliko, v roki paleto z barvami in čopič, s katerim je natančno ter z občutkom nanašala barve na platno. V svojem početju je bila čisto osredotočena na delo, ki ji je predstavljalo užitek, saj se je to dalo opaziti iz kotičkov njenih nasmejanih ustnic in zadovoljnega obraza.

Jaka je tisti čas prišel izza hriba s čredo svojih ovac. Že na daleč je opazil znano dekle in na ves glas pastirsko pozdravil. Zvok je odmeval po vsej soteski. Iz svoje torbe je vzel kos sira in kruha ter ji ga ponudil. »Zdaj še nisem lačna, vendar mi bo kasneje prav prišlo«, mu je z nasmehom odgovorila ter se naprej posvetila slikanju. Jaka je še nekaj časa stal ob njej ter opazoval njeno slikanje, še bolj pa mu je bil všeč pogled na človeka, ki tako neizmerno uživa v tem. »Če boš kaj potrebovala, me najdeš v koči ali okoli nje«, je potihoma dejal in se s svojo čredo ovac odpravil proti koči, ki je stala na robu planine, kjer se pokrajina strmo začenja spuščati proti soteski, iz katere se je doneče slišalo bučanje reke. Jaka se je posvetil opravilom okoli koče. Moral je nasekati drva, da bo zvečer toplo. Kljub temu, da je bilo poletje, je bilo kar mrzlo, saj že dolgo tod ne pomnijo toliko deževja in tako nizke temperature, še posebej ponoči. Ko je končal, se je že večerilo in moral je pripraviti mleko za kisanje. Urša je tisti čas ravno dokončala sliko in se počasi mislila odpraviti proti mestu. Do tam je bilo kar nekaj hoje in tudi luči ni imela. Prišla je do Jake in ga poprosila za svetilko. »Imam samo eno«, lahko pa te pospremim do mesta in se vrnem nazaj«, ji je odgovoril z mirnim glasom, »ali pa prespiš tukaj v koči, kjer je toplo in počakaš do jutra, za zraven pa s seboj lahko odneseš hlebec sira, da ti ne bo treba hoditi na tržnico.« Urša se je odločila, da prespi na planini in se zjutraj vrne nazaj v dolino. Skrbelo jo je le, da njeni starši ne bi bili v skrbeh. Jaka ji je predlagal, da s pismom lahko opremi goloba in ga pošlje do mesta, skrbi ga le, če bo znal najti njene starše. Bil je lep večer in ob tem času se je v mestnem gledališču odvijala predstava na prostem. Uršina starša sta uživala v prvi vrsti, kjer so sedeli mestni veljaki. Predstava je bila začinjena z veliko humorja, tako da je bilo med občinstvom veliko smeha in vedrega razpoloženja. Urša je napisala pismo staršem naj ne skrbijo, in da pride jutri domov. Golob je odletel proti mestu in že čez kratek čas se je le še medlo slišalo njegovo zamahovanje s krili. Zatem sta se pastir in mlado dekle spravila k večerji. Jaka je pripravil slastna jetrca, zraven pa sta srebala kislo mleko. Noč je bila jasna in nebo je bilo posuto z nešteto zvezdami, ki so se zdele bližje kot kdajkoli prej. Jaka je opazoval njeno sliko in se čudil podobnosti slike s pokrajino, ki jo gleda vsak dan. »Nadarjena si za slikanje«, ji je pritrdil ter še naprej opazoval zvezde. Nekaj časa sta sedela v tišini, ko je Urša rekla, da je utrujena in bi šla spat. Jaka ji je bil že prej pripravil posteljo, sam pa se je odločil spati na seniku. V tistem času je golob našel Uršina starša v mestnem gledališču ravno, ko se je predstava končala. Prepoznal je njenega očeta po vonju robca, prav z istim vonjem ga je imela tudi Urša. Tako je pristal na očetovi rami, oče Pavel pa ga je začudeno pogledal, češ, kaj pa ti počneš tukaj. Na golobovi nogi je opazil privezan obroč, za obročem pa zataknjen listek s sporočilom. »Pavel, pusti mi prebrati sporočilo«, ga je mama Eva dregnila in mu vzela listek iz rok. »Ujel a me je noč in prespala bom na varnem. Vrnem se jutri. Podpis, Urša Jelenc.« Česa takega še nikoli nista doživela, da bi jima golob prinesel sporočilo. Eva je hotela napisati sporočilo Urši in ga poslati po letečem poštarju, vendar je bila prepozna, ker je že odletel nazaj na planino. Ko se je vrnil, sta Jaka in Urša že trdno spala, Jaka na seniku, Urša v koči. Noč je proti jutru počasi prehajala v dan in začeli so se oglašati že prvi divji petelini. Tod okoli jih je bilo resnično dosti. Tudi Jaka se je že prebudil in se odpravil v hlev po prvih opravkih. Moral je preveriti vzhajanje kislega mleka in pripraviti vse potrebno za pašo. Ko se je vrnil v kočo, je Urša še spala. Potihoma je Jaka začel pripravljati zajtrk. Ko je bil ta končan, jo je moral zbuditi, kajti jutranja sveža paša je zelo pomembna za mleko. Zbudil je Uršo, skupaj sta pozajtrkovala, potem pa sta se odpravila vsak v svojo smer, Urša v dolino, Jaka pa še malo višje, z ovcami na pašo. Obrisi dreves in vrhov so bili vedno svetlejši in izza nasproti stoječe gore se je prikazalo sonce. »Hvala ti za vse udobje«, se mu je ob robu gozda zahvalila Urša ter mu v zahvalo pustila sliko na okenski polici. Jaka je bil presrečen, saj mu je bila slika zares všeč. »Oglasi se kaj na tržnici ob sobotah ali pa pridi slikati prelepo pokrajino tod okoli«, ji je v pozdrav rekel Jaka. »Saj sva blizu in sigurno se še vidiva«, mu je z nasmehom odgovorila Urša in se izgubila v gostem smrekovem gozdu. Jaka je še nekaj časa zrl za njo, kot bi jo še vedno videl. V njem so se začeli pretakati čudni občutki. Takih že dolgo časa ni doživljal in spomnil se je časov, ko so ga podobni občutki že bili prevzemali. V svoji preprosti glavi je začel tuhtati ali to mogoče pomeni, da je zaljubljen. Čas bo pokazal, si je mislil. Na poti v dolino so tudi Uršo spreletavali čudni, a vendarle prijetni občutki. Sama tega še ni doživela in niti ni čisto točno vedela, kaj je, vendar je občutila notranji občutek ljubezni do Jake. Ko je prišla domov se je zasanjana ulegla na posteljo in podoživljala slike pokrajine na planini, Jaka pa se je vrnil s paše in pustil ovce višje, da jih kasneje pride iskat, ko se dodobra napasejo. V roke je vzel sliko Urše in v mislih se mu je prikazala slika njenega mladega obraza s prodornimi modrimi očmi, katere so sijale kot dva majhna jezera sredi gora. Šele čez čas se je zavedel, da sanja podnevi, ob Uršini sliki, in misli na njo.

Prišla je sobota in Jaka je spet prodajal svoje dobrote na tržnici. Zagledal je Uršo počasi sprehajati se skozi tržnico, sramežljivo je pogledovala proti njemu, njen korak pa je bil počasen in veličasten. S svojimi gibi mu je dala vedeti, da čuti ljubezen do njega, on sam pa se je prestopal na mestu kot majhen deček, ki mu je nerodno. Urša se je seveda ustavila pri njemu in istočasno sta izgovorila prve besede, se ob tem nasmejala z izmenjevanjem sramežljivih pogledov. Jaka jo je vprašal, če kaj riše, ter če pogreša pokrajino tam gori na planini. Z vsem zanosom je začela pripovedovati, kako so barve tukaj v dolini precej bolj blede kot na planini in nikakor ne uživa v slikanju kot takrat. »Pridi še kdaj na planino in nariši kaj lepega, barve v gozdu in gorah čakajo na tvoj čopič, da jih prenese na platno«, jo je ogovoril kot bi jo povabil na zmenek. Sramežljivo se mu je zahvalila za povabilo in odhitela proti domu, pred tem pa še enkrat pogledala proti njemu, kot bi se želela prepričati ali gleda za njo. Pogledu je pridala svoj iskreč nasmeh.

Star pastir se je zvečer odpravil nazaj na planino. Na svojega osla Miškota je natovoril prepotrebni živež, katerega na planini ne prideluje. Malo ven iz mesta ga je izza vogala presenetila Urša. »Pojdem s teboj, nabirati sveže barve«, se mu je približala kot bi jo minila vsa sramežljivost. »No, pa pojdiva«, ji je odgovoril Jaka ter naložil njene stvari na Miškota.

Jeseni gre Urša študirati slikarstvo na Dunaj, napolnila je 22 pomladi in najbolj bo pogrešala naravo. Tam, v mestu, je veliko dogajanja, in vrvežu ni konca, a zelenja je bolj malo. Po dobrih dveh urah hoje sta prispela do koče, Jaka pa je zakuril v peči in pristavil lonec z vodo, da se bosta lahko umila. Čeprav je bil dan dolg, nista čutila utrujenosti. Urša je grizljala jabolko z majhnimi zalogaji, Jaka pa se je odpravil v hlev po kislo mleko. Od včeraj je ostalo tudi nekaj kruha, tako da sta ga z veseljem zaužila, namazanega z zaseko. Večer je že kazal prve znake poletja, zunaj je bilo topleje, ptice pa so začele žvrgoleti tako, po poletno. Med seboj sta se razumela, pustila sta si svobodo. Njuno druženje je počasi postajalo vedno toplejše, vedno mehkejše. Urša je vse pogosteje prihajala na planino in tam uživala ob slikanju in toplimi pogledi Jake. Dajala sta si neizmeren prostor sprejemanja. Bližala se je jesen, po mestu se je začelo govoriti, da imata star pastir in mlado Jelenčevo dekle razmerje, to je prišlo na uho tudi Pavlu in ves v jezi se je odpravil proti planini. Na svoje presenečenje je našel ob koči le Jako in ga vprašal, če je res, da imata z Uršo razmerje. Pastir mu je odgovoril, da je res, da si dajeta naklonjenost, ljubezen in toplino. »Kje je Urša?«, ga je vprašal in prestrelil s pogledom. »Odšla je v dolino. Zgrešila sta se, ker je šla po spodnji poti, kot bi vedela, da si ves razjarjen prišel ponjo«, mu je odgovoril Jaka in mu obljubil, da se ne bosta več videla, če tega kot oče ne želi. »Seveda ne želim, saj bi ji bil lahko oče, in pred seboj ima še bogato prihodnost slikarke in žene nekoga mlajšega«, mu je zabrusil v obraz in se odpravil proti dolini. Medtem je Urša prišla v mesto in na vhodu je srečala prijateljico Ano, ki ji je povedala, da jo na planini išče oče, ves razjarjen, ker je slišal, da hodiš k Jaku. »Že celo mesto ve. Branjevka Marta vaju je videla, ko sta skupaj skrivoma odhajala na planino, in po celem mestu raztrosila novico. Govori se tudi, da je bila Marta nekoč zaljubljena v Jako. Če hočeš biti z Jakom, ne hodi domov. Govori se tudi, da te bo Pavel dal v ženski samostan«, ji je v roke položila culo z obleko in malo hrane ter se poslovila. »Hvala Ana, pogrešala te bom«, in jo močno objela. V tem času je začelo močno deževati in Urša se je odločila, da gre domov pogledati mamo. Prislonila je svoj obraz na rob okna in opazovala mamo Evo, kako je zamišljeno brala knjigo. V tistem je spustila solze in hitro odhitela stran kot bi želela pozabiti na domače. Mamo je imela zelo rada in ni je hotela prizadeti. Urša se je odločila, da krene po spodnji poti, da ne bi tam srečala očeta. Reka ob poti je začela vidno naraščati, padati pa je začelo še močneje. Na nekaterih mestih je reka že prestopila strugo in morala se je umakniti s poti, višje v gozd.

V tem času je Pavel že odšel v dolino, Jaka pa je začel razmišljati, kaj naj stori. Bilo mu je hudo pri srcu. Zavedal se je, da je zaljubljen v veliko let mlajšo dekle in zavedal se je tudi, da ji lahko odvzame mladost, vendar je v srcu čutil polno ljubezen kot še nikoli prej v življenju. Odločil se je oditi iz planine v svet, stran od tu. Stvari je imel hitro pospravljene v pastirsko torbo. Veliko stvari ne bo vzel s seboj, saj vse kar ima, ta trenutek nosi v srcu. Urša se je medtem skrila v votlino, malo višje od poti in čakala, da se vreme umiri. Jaka je pustil kočo odprto, v njej je pustil pismo za Uršo. Zaradi dežja je izbral zgornjo pot. Na poti je ves čas mislil na njo in upal, da pride do pisma. Urša je v tem času zaspala in se zjutraj zbudila. Dan je bil brez dežja, voda v strugi se je tudi umirila. Odšla je proti planini v upanju, da najde Jaka. Kočo je našla prazno, iskala ga je povsod, vendar ga ni našla. Vse, kar je našla, je bilo pismo. Nje kasneje v mestu niso več srečali. Oče Pavel je po tistem postal zagrenjen človek, mati Eva pa se je umaknila v svoj svet.

V mestu se po tistem širijo razne govorice. Nekateri pravijo, da je šla v svet iskati Jako, drugi pa, da se je utopila v reki, in da jo je močan tok reke odnesel v podzemlje, kajti reka na koncu soteske ponikne v zemljo. Od takrat tržnica nima več tistega veselja, ki ji ga je dal Jaka, in klop v parku, kjer je Urša risala, še danes sameva.


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 
Slikarka in pastir
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» Slikarka in pastir

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: