Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» DESETEGA DECEMBRA (SUNSHINE)
by Saša Atanasov Yesterday at 5:52

» ONA UŽIVA
by Saša Atanasov Tor 6 Dec 2016 - 15:43

» INTEGRAL
by marko vitas Tor 29 Nov 2016 - 21:36

» 2012 - MANDELA EFFECT
by Saša Atanasov Sob 26 Nov 2016 - 18:19

» VLAK ZA DUNAJ
by Saša Atanasov Čet 24 Nov 2016 - 11:26

» O sanjah..
by marko vitas Tor 22 Nov 2016 - 19:12

» GRAD (REKVIEM)
by Saša Atanasov Pet 18 Nov 2016 - 15:05

» ZASMEHOVALEC
by Saša Atanasov Sre 16 Nov 2016 - 15:42

» TRPLJENJE
by Saša Atanasov Čet 10 Nov 2016 - 10:01

» KLAVIR
by Saša Atanasov Ned 6 Nov 2016 - 23:11

» CASTELLUM VELDES
by Saša Atanasov Pet 4 Nov 2016 - 12:43

» 103. kavarniški večer - ZARJA VRŠIČ
by Nuša Ilovar Čet 3 Nov 2016 - 15:42

» Predstavitev poezije Nuše Ilovar v besedi in glasbi
by Nuša Ilovar Sre 2 Nov 2016 - 12:03

» SAM
by Saša Atanasov Sre 2 Nov 2016 - 8:55

» VELIKI BABILON IN POTRESI
by Saša Atanasov Pon 31 Okt 2016 - 22:55

» ZADNJI DAH 2
by Saša Atanasov Ned 30 Okt 2016 - 18:57

» GRAD KAMEN (BEGUNJE NA GORENJSKEM)
by Saša Atanasov Pet 28 Okt 2016 - 11:18

» ČRNI PESNIK 2
by Saša Atanasov Čet 27 Okt 2016 - 18:25

» VSE JE ZAMAN
by Saša Atanasov Sre 19 Okt 2016 - 16:37

» Literarni večer ob besedi, plesu in zvoku!
by Vesna Kukić Sre 19 Okt 2016 - 7:02

» Jesenska balada
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 15 Okt 2016 - 10:19

» 102. kavarniški večer - MILENA ŠIMUNIĆ
by Nuša Ilovar Sre 5 Okt 2016 - 22:34

» DISTOPIJA
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 10:57

» Bojan Ekselenski: Terorist
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:31

» Vsebina Supernove, prve tiskane slovenske revije za spekulativno fikcijo
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:27

» Supernova, prva slovenska literarna revija za spekulativno fikcijo.
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:19


Share | 
 

 JULIJA

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
ninikotika



Female
Število prispevkov : 19
Starost : 28
Kraj : Slovenska Bistrica
Datum registracije : 21/11/2010

ObjavljaNaslov sporočila: JULIJA   Pet 16 Dec 2011 - 20:45

Dan sem spet preživela v svoji sobi. Neprijetne občutke v mehurju sem želela preprečiti z minimalnim vnosom tekočine v svoje telo. Predstavljala sem si meduzo, katere telo je sestavljeno iz 95 % vode. Če jo naplavi na obalo, ostane samo še zdrizasta vreča ničesar. Vse redkeje sem hodila iz hiše in se zaklepala v svojo sobo. Proti večeru pa me je nekaj tako močno zapeklo v želodcu, da sem se prepognila na stolu kot kos mesa, ki ga žveči mrhovinasta žival. Nekdo ali nekaj mi je dobesedno trgalo drobovje. Bolečina je bila tako neznosna, da sem se bila prisiljena odplaziti k vratom in jih odkleniti. Na hodniku sem zaslišala glasove. Nekaj me je potegnilo nazaj. Pred mano je stala mama. Njene oči so me tako ozko gledale, kot da bi jo že sam pogled name strašansko razburil in jo navdal z nekakšnim gnusom. Mimo nje sem se odvlekla do kopalnice in si tiščala kazalca obeh rok na ušesne mešičke. Tako sem po navadi preprečila vdor različnih zvokov vase in zavarovala svoje omejeno čutno in slušno zaznavanje sveta. Kljub temu sem jo razločno slišala govoriti o njenih socialističnih časih, o otroštvu na svežem zraku in naravi ter še nekaj o žgancih in mleku. Že sem si naredila prostor v pljučih za množico besed, ki bi jih izvrgla v njen obraz - Rodila sem se v samostojni Sloveniji, članici Evropske unije in NATA in me en kurc brigata Tito in Jugoslavija! - pa me je ravno takrat zvilo v želodcu in mi nekaj žarkega brizgnilo iz ust po ploščicah. Telo se je stresalo v nenadnih sunkih, nebogljeno je opazovalo brlizgaste vzorce na belih ploščicah, ki so se zdaj že pomešali s kapljicami krvi, ki so mi polzele po stegnih. Mrhovinasta žival v mojem želodcu je gnala telo nazaj v sobo. Spet sem si z vso silo tlačila prste v ušesa, vendar dokaj neuspešno. Vrgla sem se na posteljo in se pokrila z debelo odejo čez glavo. Umetnik je imel prav, ko mi je pisal: Če bi ljudje bili gluhonemi, bi bil svet neprimerno boljši in predvsem lepši. Govor je človekov najneumnejši izum. Čez nekaj desetletij nam sploh več ne bo treba govoriti, saj smo za to opravilo že v prejšnjem stoletju izumili radio in televizijo. Nekoč je nek pisatelj zapisal, da bi ljudje ob izgubi vseh čutov postali nesmrtni. To se bo nekoč zgodilo, da se bomo lahko ponovno rodili.
Pozno ponoči me je zbudila neznosna vročina. Odgrnila sem odejo in pustila, da mi je hladen, malce zatohel zrak hladil razgreto telo. Nekaj časa sem sedela na postelji in bolščala v temo. V kotu sobe se je svetila lučka mojega prenosnika. Zanj sem prejšnji mesec porabila vse svoje polletne prihranke. Tako sem vsaj preprečila mamino brskanje po moji zasebnosti. Usedla sem se pred računalnik in se iz najstniške navade prijavila na vse mogoče spletne strani in klepetalnice. Na »mejlu« me je čakalo sporočilo od mojega Umetnika. Dopisovala sva si od lanskega poletja, ki sem ga s starši preživela v Portorožu. Pa vendar sem o njem vedela le to, da je nekakšen primorski avantgardist z velikimi idejami. Moja mama je bila velik podpornik klasičnega dopisovanja. Bila je prepričana, da je le na tak način mogoče spoznati poštenega, dobrega in pametnega moškega, predvsem pa je menila, da je pisemsko dopisovanje domena romantikov. Že iz pisave same lahko razbereš o človeku marsikaj, namreč pisava je človekova osebna forma, lahko je hitra, odrezava, zaobljena, mala, visoka, široka. Na računalniku pa imamo vsi enako pisavo - nikoli ne boš vedel zagotovo, kdo je oseba na drugi strani, nič osebnega se ne da razbrati iz te umetne pisave. Morda bo nekoč človeštvu uspel popoln prenos človeka skozi računalnik. Takrat na svetu ne bo nobenih skrivnosti več, nobene zasebnosti.
Draga Julija! Še poznaš tiste travnike nad Lucijo? Včasih ves samoten ždim tam na kamnitih skulpturah in se poskušam zliti z njimi, kakor oni skušajo postati eno z naravo. In te iščem na teh travnikih, ki sploh niso travniki. In ležim v tej travi, ki sploh ni del travnika, in sem ves bilnat. Oprijemam se teh črnih bilk kakor pijanec umazane stene. Z usti jih trgam, da užijem njihovo krvno barvilo. Z njim na magične kipe rišem črne kvadrate. Zrem v to simetrijo, katere popolnosti ne morem doumeti. Prsti kar sami sledijo črtam, poskušajo dojeti te gladke linije. Zdi se, da se v njegovi črnini srebrnkasto svetlika tvoja podoba. Odsev beline morja me znova predrami. Njegov opalni sij te spreminja v objekt - si kot krilatec iz belega marmorja v ženski podobi. Iz obokanih višav mi zlivaš belilo na moje žrelne rane. V tekočem srebru zdaj iščem tvoje sledi. Kot po barju, polnem črnega mulja, brodim za to prikaznijo. /…/
Vozni red: Maribor–Koper (6:50–11:50). Do odhoda vlaka mi je ostalo še dobre 3 ure. S tresočimi rokami sem se oblekla in stlačila še nekaj najnujnejših stvari v šolski nahrbtnik. Naglo sem stopila na ulico, če bi se slučajno prebudila mama. Zdaj hodim po mrzlih, nočnih ulicah. Zasledujem tišino kulturnega mesta. Mali deček sede zliva vodo po tlakovcih. Vodo prši po zgodnjih sprehajalcih. V parku srečujem ljudi brez obrazov. Na klopi tik ob vodnjaku se že prebuja brezdomec. Nočem biti prepoznavna, zato si lase poravnam preko oči. V ušesih mi odzvanja od nočnega nemega udarjanja zvonika, zato ga zdaj čisto razločno slišim, ko hitim mimo njega. Zvoki ljudi ležijo ob stavbah, katerih barv še ne razločujem. Kot da so vgravirani v te betonske objekte. Zdaj sem že skoraj pred starim mostom. Pogled na Glavni trg pred njim se zdi tako prostran … Kakor da stojim sredi travnika, na katerem raste samo eno drevo, en osamelec, ki se napaja od tolmuna. Odpravim se proti reki. Z vrha mostu zrem v ta tolmun in me ima, da bi iz njega izsesala vso to nesnago, skupaj z vsemi živimi bitji, ki jih hranijo okončine malomeščanskih ljudi. Napajajo me lastne solze, ki zdaj več ne potrebujejo tolmuna, zdaj črpajo od drugje. Bežim na drugo stran rdečega mostu. Ne oziram se več za smer, ne poznam je več. Kakor je nekdaj premog poganjal vlak, tako zdaj mene poganja lastna voda.
»Samo ime je tvoje moj sovražnik.« Zid njegov je visok, težko ga je prelesti. Čez slepote kamen se spotikam, še kitajski zid tvoje družine me ne zadrži od tebe. Na novo se bova rodila s črnim krstom, ko bo kožo oplazilo rezilo zraka. Tvoja kri je strup. Kot pijavke jo bova izsesala in nato bila deležna večne božje ljubezni. /…/ Skalpel sem pravkar vrezal v svojo goro in alpsko dolino bo preplavila kri, iz katere se bo rodila kozava krasotica, kakor se je nekoč Venera dvignila iz pene. V dolino si nasula semena v obliki srca, da bi se lepljive veje oprijele mladega roditelja. Ponujala si mu široko razgaljena jetra, da bi jih njegove bele ptice izkljuvale do zadnje celice. Zastrupile so se, ko so se hotele polastiti še tvojega luknjastega srca, ki je zrasel na beli skali. /…/ »Mokrócveteče rožice poezíje« spletale bodo venec iz smrečja in ga položile na grob neznanega primorskega pesnika. Tvoja deviškost bo te noči nosila mrtvaške vence in jih s svojimi lasmi ovijala okoli njegovega strohnelega imena. Po zemlji se bo vilo najino skupno telo. Kačo si redila v svojem izprijenem telesu. /…/
Kmalu se srečava, draga Julija!
»Danes zgodaj zjutraj sem se kot že prejšnje dni peljal v službo v mariborsko bolnišnico. Na železniškem prehodu na Taboru smo čakali, da pripelje vlak. Tedaj sem opazil ob progi na svoji desni strani zelo mlado punco. Bila je zelo površno oblečena, na hrbtu je imela šolski nahrbtnik. Nepremično je zrla predse. Zbal sem se, da bo stopila čez progo ravno takrat, ko bo pripeljal vlak. Zato sem ji potrobil. Punca se ni niti zganila. Razmišljal sem, ali naj stopim iz avta. S potnimi rokami sem že pogledoval proti kljuki v avtomobilu. Tedaj sem zagledal vlak. Še poslednjič sem se ozrl proti punci, pripravljen, da stopim iz avta, če bom na njenem obrazu zapazil vsaj kak namig - zdaj je gledala v mojo smer. Neurejeni lasje so ji pokrivali lica, a njen pogled je bil kljub rani uri tako zelo bister, presunljiv; prikoval me je nazaj na sedež. Res sem ji želel pomagati, pa mi ni pustila.«

_________________
dulce et utile
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://student.ff.uni-mb.si/literarna-revija/
 
JULIJA
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» JULIJA

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: