Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» DESETEGA DECEMBRA (SUNSHINE)
by Saša Atanasov Today at 5:52

» ONA UŽIVA
by Saša Atanasov Yesterday at 15:43

» INTEGRAL
by marko vitas Tor 29 Nov 2016 - 21:36

» 2012 - MANDELA EFFECT
by Saša Atanasov Sob 26 Nov 2016 - 18:19

» VLAK ZA DUNAJ
by Saša Atanasov Čet 24 Nov 2016 - 11:26

» O sanjah..
by marko vitas Tor 22 Nov 2016 - 19:12

» GRAD (REKVIEM)
by Saša Atanasov Pet 18 Nov 2016 - 15:05

» ZASMEHOVALEC
by Saša Atanasov Sre 16 Nov 2016 - 15:42

» TRPLJENJE
by Saša Atanasov Čet 10 Nov 2016 - 10:01

» KLAVIR
by Saša Atanasov Ned 6 Nov 2016 - 23:11

» CASTELLUM VELDES
by Saša Atanasov Pet 4 Nov 2016 - 12:43

» 103. kavarniški večer - ZARJA VRŠIČ
by Nuša Ilovar Čet 3 Nov 2016 - 15:42

» Predstavitev poezije Nuše Ilovar v besedi in glasbi
by Nuša Ilovar Sre 2 Nov 2016 - 12:03

» SAM
by Saša Atanasov Sre 2 Nov 2016 - 8:55

» VELIKI BABILON IN POTRESI
by Saša Atanasov Pon 31 Okt 2016 - 22:55

» ZADNJI DAH 2
by Saša Atanasov Ned 30 Okt 2016 - 18:57

» GRAD KAMEN (BEGUNJE NA GORENJSKEM)
by Saša Atanasov Pet 28 Okt 2016 - 11:18

» ČRNI PESNIK 2
by Saša Atanasov Čet 27 Okt 2016 - 18:25

» VSE JE ZAMAN
by Saša Atanasov Sre 19 Okt 2016 - 16:37

» Literarni večer ob besedi, plesu in zvoku!
by Vesna Kukić Sre 19 Okt 2016 - 7:02

» Jesenska balada
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 15 Okt 2016 - 10:19

» 102. kavarniški večer - MILENA ŠIMUNIĆ
by Nuša Ilovar Sre 5 Okt 2016 - 22:34

» DISTOPIJA
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 10:57

» Bojan Ekselenski: Terorist
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:31

» Vsebina Supernove, prve tiskane slovenske revije za spekulativno fikcijo
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:27

» Supernova, prva slovenska literarna revija za spekulativno fikcijo.
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:19


Share | 
 

 Goran Vojnović - PRI MENI SO VSE POTI ODPRTE, portret naredila Neda Galijaš (objavljeno: PARALELE 16 - literarna revija za vprašanja kulture manjšinskih avtorjev, ki živijo v Sloveniji; izdal JSKD, april 2012)

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Neda Galijaš



Female
Število prispevkov : 22
Starost : 55
Kraj : Ljubljana
Datum registracije : 15/05/2011

ObjavljaNaslov sporočila: Goran Vojnović - PRI MENI SO VSE POTI ODPRTE, portret naredila Neda Galijaš (objavljeno: PARALELE 16 - literarna revija za vprašanja kulture manjšinskih avtorjev, ki živijo v Sloveniji; izdal JSKD, april 2012)    Tor 1 Maj 2012 - 9:07

Portret Gorana Vojnovića

"PRI MENI SO VSE POTI ODPRTE"

(Zgodba o uspehu)

Po 13-ih letih je »Sosed tvojega brega« spet v Mariboru. V Mariboru se mi je prvič zgodilo srečanje s Sosedom. Bila sem med mlajšimi udeleženci in nas je bilo kar nekaj: Simon Siniša Pešić, Lela Regojević, Angelina Nedimović, Goran Vojnović in še kdo… Gorana se spomnim kot tihega mladeniča, ki je že ta prvič bil izbran za zaključni nastop. Pogovarjala sem se z njim glede tega in pravi, da je takrat imel ogromno tremo, ker je prvič svoje pesmi predstavljal strokovnemu občinstvu in drugim pesnikom: „Niti ne spomnim se, kakšne vse reakcije so bile, spomnim se le, da je nekdo rekel, da so to pesmi za otroke in da nisem vedel, kaj misli s tem. In da tega ne vem niti danes.“ – pravi Goran. Takrat 19-letnik se je Goran preizkušal v poeziji in je imel za sabo prvo pesniško zbirko Lep je ta svet, izdano v samozaložbi, leta 1998. Neverjetno, kakšna ambicioznost in pogum, ker je bil še dijak, pa takoj samozaložba. Ampak mi hitro odgovarja z nasmehom, da je to projekt njegove mame v sodelovanju z njegovo gimnazijo. Pravi, da danes pesmi ne piše več, razen kadar ga prisilijo da spesni kako čestitko. Takratno svoje pesnenje imenuje „hormonska poezija“. Danes pravi, da ni prepričan, če bi znal napisati pesem, ki bi si res zaslužila ime - dobra pesem. „Z rimami se že znam igrati, a dobra poezija je nekaj, kar se mi ne zdi moja domena. Morda rockovska poezija še, a tudi to le tista udarniška, na prvo žogo, tisti najboljši rokerski poeti pa so mi nedosegljivi.“ – pravi Goran Vojnović, ki je danes znan pisatelj in režiser.
„Pri meni so vse poti odprte“
Leta 2009 je z romanom Čefurji raus! prebil led v slovenskem literarnem prostoru ter zanj prejel veliko pozitivnih kritik, leto kasneje je po njem naredil monokomedijo, s čimer je roman približal tudi tistim, ki raje gledajo in poslušajo kot pa berejo. Kmalu je k njegovim stvaritvam sledil tudi film, celovečerni prvenec Piran – ¬Pirano, ki je nastajal štiri leta in čeprav je na Festivalu slovenskega filma¬ v Portorožu prejel tri vesne (za scenarij, za najboljšo žensko glavno vlogo in za montažo), mu kritika ni prizanašala.¬ Pričakovanja so bila prevelika, glede na uspeh romana Čefurji raus! po katerem je postal znan širši javnosti. Že pred tem celovečernim filmom je Vojnović režiral štiri kratke filme – Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak, Kitajci prihajajo – ter z Markom Šantićem napisal scenarij za film Sretan put, Nedine, ki je osvojil nagrado Srce Sarajeva in bil nominiran za nagrado evropske filmske akademije. Če k temu naštevanju dodam tudi to, da v časopisu Dnevnik objavlja kolumne, ki jih je izdal v zbirki z naslovom Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra pri Študentski založbi, dobimo ustvarjalca multipraktika, katerega ne vem več kako naj predstavim. „Pri meni so vse poti odprte. In v veliki večini stvari uživam. Ne obremenjujem se pa s tem ali sem pisatelj, ali režiser ali kdorkoli. Večino svojega življenja so meimeli za košarkarja, vse to kar je prišlo za tem je kot nek nadomestek, ki mi zveni bolj kot hobi kot pa nek resni poklic.“ skromno pojasnjuje Goran, ki je košarko pri osemnajstih zamenjal za film.
Integracija v slovensko okolje
Zadnja njegova stvaritev je roman Jugoslavija, moja dežela, ki je izšel konec leta 2011. „Gre za veliko kompleksnejšo zgodbo, ki je zahtevala več pravega garaškega dela kot je bilo pri Čefurjih. Tam je šlo drugače. Skoraj v eni sapi.“ V obeh romanih se Vojnović ukvarja s priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, le da je tokrat njihova integracija v slovensko okolje drugotnega pomena. Tudi njegovi starši so priseljenci, ki so v Ljubljano prišli študirat, oče iz Bosne (iz Visokega), mama pa iz Pule. „Odločila sta se, da je Ljubljana primerno oddaljena od ene in druge tašče. Sčasoma so se tašče še malo bolj oddaljile, zaradi mej in to, ampak vseeno vsa naša družina dojema Ljubljano kot svojo,“ pravi Goran in pojasnjuje, da je veliko ljudi prišlo v Slovenijo delat za nekaj let, potem so zaradi zgodovinskih razmer tu obtičali in se niso mogli vrniti. „Zato mogoče Slovenijo dojemajo kot nekakšno nujno zlo, kot zatočišče. Moji starši so se prostovoljno odločili ostati tukaj za vedno in niso imeli nikoli težav pri vklapljanju v okolje. Zato, po mojem, tudi jaz nisem imel težav, ker sem od nekdaj čutil, da je to okolje moje. Ne tuje, ampak moje.“
„Jaz pač črpam iz okolja“
Oba njegova romana sta nastala na podlagi resničnih dogodkov. Goran je počitnice velikokrat preživljal v Puli pri starih starših. Tam se je igral in družil z otroki oficirjev. Nekoč so ti otroci kar izginili z igrišča. Pozneje je izvedel, da so njihove družine čez noč preselili v Beograd. “Velikokrat sem razmišljal, kaj se jim je zgodilo. Za mene so bili žrtve, saj so jim prekinili otroštvo s selitvijo v neznani kraj, ne da bi vedeli, kam gredo in ali se bodo sploh še kdaj vrnili. In morebiti so med njimi tudi otroci vojnih zločincev.” Od tod podlaga za zgodbo Jugoslavija, moja dežela.
Goran je več kot 20 let živel na Fužinah in je lahko vsak dan opazoval tamkajšnje življenje. Srečeval se je z mnogimi zgodbami, ki so krožile med ljudmi in jih je lahko uporabil kot inspiracijo za prvenec Čefurji raus! „Če bi živel kje drugje, v bolj slovenskem okolju,bi se, glede na svoj karakter, še toliko bolj vključil vanj. Mislim pa, da tega romana ne bi bilo če ne bi odraščal v Fužinah. Jaz pač črpam iz okolja.“
Z njim je v slovenski literaturi naredil pravi bum. Zapisal je „čefurski“ jezik, pripeljal lik priseljenca, in vse to skozi grenko-sladki humor, s katerim je osvojil slovenske bralce. Tako je roman Čefurji raus! postala najbolj brana slovenska knjiga zadnjega desetletja in ena med redkimi, ki so jo pohvalili tudi kritiki, knjiga, ki se je znašla na zatožni klopi, dobila nagrado kresnik za najboljši roman leta in nagrado Prešernovega sklada, prevedena pa je v več tujih jezikov. Knjigo so pograbili tudi tisti, za katere je mislil, da jih to sploh ne bo zanimalo, skratka, starejše gospe, upokojenci, tisti mladi, ki knjig sploh ne berejo. „To je tist,o kar te prijetno preseneti in kar lahko dojemaš kot svoj uspeh.“
Drugačnost kot bogastvo
Tako je Goran Vojnović z enim zamahom pometel z že dobro zasidranimi predsodki. Saj mi na drugi strani brega tako ali tako nimamo predsodkov. Rada rečem, da smo vsi iste barve, poetične in vsi ene narodnosti, literati. Pri Goranovih doma se nikoli niso obremenjevali z narodnostjo: „V bistvu se o tem nismo pogovarjali. Prihajam iz mešanega zakona in sploh je moja družina polna mešanih zakonov. Narodnost v naši družini do leta 1991 ni obstajala. Potem pa smo ugotovili, da nekje je, in se s tem nismo obremenjevali.“ Svojo drugačnosti dojema kot bogastvo. „Realno gledano mi je to omogočalo vpogled v različne svetove, različne ljudi, tako sem imel dostop do širšega sveta.“ Doma so se vedno pogovarjali v različici srbohrvaškega jezika z veliko zalogo slovenskih besed. Še danes ta jezik dopolnjujejo s slovenskimi besedami. „Ko hodiš v šolo, uporabljaš določene besede, ki se nikoli ne prevajajo. Tudi doma ne. Tako ostanejo besede: tovarišica, razredničarka, klop, sošolci, učbenik, delovni zvezek… Takih primerov je ogromno. In to mešanje je nujno.“ Tako pridemo do posebnega jezika, ki mu lahko rečemo „čefurščina“, ali celo „fužinščina“. In ker se mu take stvari dogajajo v resničnem življenju, se je Vojnović lahko vživel v vlogo sedemnajstletnika, ki v romanu poskuša razlagati o nekih stvareh, pa ne najde pravih besed oz. jih ne pozna v jeziku, v katerem piše, in tako išče druge besede, ki jih vleče iz tega drugega jezika. „Dostikrat, ko sem pisal v srbohrvaščini, so mi na misel prihajale slovenske besede. V bistvu je tukaj verjetno podobna izkušnja kot v romanu in to so že avtobiografski elementi,“ je prepričan Goran, ki se zaveda svojega bilingvizma. Čeprav se ne počuti suvereno v svojem maternem jeziku, kvečjemu se zaveda pomankljivosti obeh jezikov: „Ko pišem v slovenščini, začutim, da bi se dalo nekaj veliko natančneje izraziti v srbohrvaščini, in obratno. Ni jezika, s katerim se da povedati ali opisati vse, kar želiš.“
Slovenski, a naš
Goran je skromen in iskren mladenič. Tudi za tisto, o čemer piše ali upodablja na filmskem platnu, si prizadeva da bi bilo čimbolj avtentično. Poskuša se vživeti v vsakega svojega junaka, ker le tako lahko najbolje izrazi emocije. „Kadar pišem dialoge za film, si jih govorim na glas, ker hočem, da zvenijo, da so živi. Podobno je tudi pri romanu; dialoge govorim, kot bi zgodbo nekomu pripovedoval, spravljam se v različna čustvena stanja ... tako vse te zgodbe na neki način doživim.“
Goran Vojnović je zelo nadarjen slovenski pisatelj. Verjetno nekaterim posameznikom pridevnik „slovenski“ v zvezi z njim ni po godu. Ampak ta poudarek je pomemben. Goran bo ostal zapisan v slovenski literaturi kot prvi pisatelj, ki je ustoličil „čefurščino“ kot „samostojni“ jezik, za katerega pravi, da izginja. „Fužine se spreminjajo, druga generacija ne govori več tako kot prva. Prve generacije imamo vse manj, ker množičnega priseljevanja ni več.“ Je eden redkih, ki si je upal pisati o priseljencih in njihovih potomcih, ki živijo v Sloveniji in so vsekakor del naše, slovenske kulture.

Neda Galijaš
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 
Goran Vojnović - PRI MENI SO VSE POTI ODPRTE, portret naredila Neda Galijaš (objavljeno: PARALELE 16 - literarna revija za vprašanja kulture manjšinskih avtorjev, ki živijo v Sloveniji; izdal JSKD, april 2012)
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» Meni ni vseeno
» HIHOHUHEHA
» Kako to gre pri meni "doma"
» Del Valovk na nedeljskem čveku pri meni;)
» Zapisi v času

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Kultura :: Kaj se dogaja na področju Kulture :: Revije in članki naših avtorjev-
Pojdi na: