Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» VČASIH SE TI
by Breda Krošelj Tor 19 Jun 2018 - 21:15

» (Ne) premočrtno
by Breda Krošelj Tor 22 Maj 2018 - 5:07

» EVA 2
by Saša Atanasov Tor 8 Maj 2018 - 7:55

» EVA
by Saša Atanasov Sob 5 Maj 2018 - 21:07

» SV.PETER
by Saša Atanasov Sre 2 Maj 2018 - 19:19

» STOPNICE K SONCU
by Breda Krošelj Sob 21 Apr 2018 - 7:58

» JEKLENI TEKAČ
by Saša Atanasov Sob 31 Mar 2018 - 9:22

» pod kozarcem
by Breda Krošelj Tor 27 Mar 2018 - 20:40

» T R I L O G I J A
by Breda Krošelj Sob 10 Mar 2018 - 12:13

» Poslednji cvet
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 3 Mar 2018 - 15:43

» KAJ JE LEPÓ
by Breda Krošelj Sob 3 Mar 2018 - 11:42

» Na knjige bomo pozabili
by Breda Krošelj Pet 23 Feb 2018 - 8:14

» Valentinovo
by Breda Krošelj Tor 13 Feb 2018 - 22:44

» Pust
by Breda Krošelj Čet 8 Feb 2018 - 18:30

» THE BOOK OF ELI 2
by Saša Atanasov Tor 6 Feb 2018 - 18:18

» Vabilo
by tamara kecur Sob 3 Feb 2018 - 21:38

» FENIKS
by Saša Atanasov Tor 30 Jan 2018 - 14:39

» Dvakrat
by Breda Krošelj Pon 29 Jan 2018 - 10:25

» ANGEL ...
by Saša Atanasov Pet 26 Jan 2018 - 12:50

» iščem
by Breda Krošelj Pon 22 Jan 2018 - 4:06

» Pesem
by Naja Ned 21 Jan 2018 - 14:21

» Bluetooth
by marko vitas Čet 18 Jan 2018 - 19:41

» zakaj si prišel
by Breda Krošelj Pon 15 Jan 2018 - 21:51

» Mar res ljubezni ostala bova skrita
by Breda Krošelj Pet 12 Jan 2018 - 21:44

» TUHTAM O SEBI
by tomi Sre 10 Jan 2018 - 10:09

» Ljubezen moja
by Breda Krošelj Sre 3 Jan 2018 - 15:15


Share | 
 

 MOJE POTOVANJE V SP. DUPLEK

Go down 
AvtorSporočilo
milena miklavčič

avatar

Female
Število prispevkov : 17
Starost : 66
Kraj : žiri
Datum registracije : 23/06/2011

ObjavljaNaslov sporočila: MOJE POTOVANJE V SP. DUPLEK   Sob 2 Jun 2012 - 18:26





Moje popotovanje v Sp. Duplek



Ni bilo časa za razmišljanje, hitro sem si nataknil hlače in prvo srajco, ki mi je prišla pod roke, prepozno sem se spomnil, da sva bila z Bibo zmenjena ob štirih, žal sem zaspal, za uro ali dve sem se šele okoli pete zjutraj zleknil na kavč, tisti prekleti projekt, ki bo nekoč, če bo županu uspelo izbrskati dovolj denarja, v čast in ponos našemu mestu, me je, kot bi bil moja vihrava in ljubka ljubica, držal v sladkem primežu že od zgodnje pomladi.
Seveda, nobena stvar ni popolna, zmeraj nekdo kratko potegne, tokrat jo je Biba, že itak nisem imel dovolj časa zanjo, dol sva se dala le dvakrat, trikrat v celem mesecu, še dobro, če me ne bo brcnila v rit, ko se bom prikazal na vratih.
Vso pot sem tekel kot nor, cesto sem prečkal daleč stran od prehoda za pešce, nek bedak v zmahanem cliu je trobil za menoj, bedak zmešani, bi pa šel pol ure prej od doma, sem mrmral v brado, ko sem se previdno izognil kolesarju, ki je pridrvel z nasprotne strani. Bilo mi je malo mar, če pizdijo, da le ne zamudim avtobusa, do odhoda sta manjkali še dve minutki, kaj pa je to takega, sem si rekel, zavedajoč se, da sem še pred tremi leti zmagal na študentskem maratonu v Kranjski gori, pa da bi se danes usral, ko je treba preteči teh nekaj metrov.
Potem pa sem zagledal neko bejbo, stala je na vogalu, med Kidričevo in Gorenjsko cesto, buljila je v izložbo, njeni drobceni ritnici, ravno pravšnji, da ju ugriznem in stisnem k sebi, sta izzivali skozi svileno, tesno oprijeto krilo, ter me že na daleč vabili, naj se ustavim, res sem se, in to v trenutku, kot konj, ki se zagozdi ob lastna kopita, da frčita zemlja in pesek na vse strani. Stegnil sem roko, da bi se je mimogrede dotaknil, a se je obrnila, nič kaj prijazno me ni pogledala, zdelo se mi je, da je celo jezno zažmrkala, bedasto sem se ji nasmehnil, nisem hotel,da bi mislila, da sem kakšen neotesan tepec, ko je prikimala, sem dvignil dva prsta, se dotaknil ušesa, nekako sem si predstavljal, da tako pozdravljajo oni, ki imajo na glavi klobuk in ga ob srečanju z znancem nočejo sneti.
Trenutek skušnjave, ki bi bil v običajnih situacijah povsem mimobežen in neopazen, me je požrešno kaznoval, kajti avtobus mi je zaradi tega postanka speljal pred nosom, porkaduš, sem zaklel, baraba šoferska, mar nisi mogel počakati, dvignil sem pest toda komu je danes mar zato, če kdo žuga in preti tja v tri dni.
Pobrskal sem po žepu, da bi našel mobitel, zaklel sem še enkrat, očitno sem ga pozabil doma ali pa mi je med tekom padel na tla. Kdo bi vedel.
Do naslednjega avtobusa sem imel kakšnih petnajst minut časa, molil sem, da mi bo Biba že kako oprostila, običajno mi je, ker če je pametna, intimno zvezo z obetavnim univerzitetno diplomiranim arhitektom, ki se za povrhu hudičevo dobro znajde v postelji, res ni pametno zanemarjati zaradi malenkosti kot je večno zamujanje na zmenke.
Nekaj časa sem postopal sem in tja, odvračal oči od čvrstih prsi, ki so jih lastnice tiščale pred seboj, poglejte jih, mlade so, polne in vrele, pridi in se jim približaj, ne bo ti žal, so mi govorile v svojem nikoli izpetem pojočem jeziku..
Zamahnil sem z roko, želel sem utišati tovrstne navdihe, ki so se lahkotno in brez ovir spuščali v moja ušesa, spomnil sem se neke televizijske ankete, v kateri so se moški delali fine in niso hoteli priznati, kaj jim roji po glavi, ko stopijo na ulico, kjer se jim ponuja veliko več kot lahko ustvarijo njihove erotične sanje. Kadar zraven mene ni bilo Bibe… ne, ne, ne povem vam vsega!
Najbolje bo, da jo pobrišem v knjigarno, tam bom na varnem, prodajalke, ki se običajno motajo med knjigami, so vse prej kot seksi na pogled.
Stopim do police, kjer je polno različnih zemljevidov in pohodniških knjig.
Kaj mi bodo, razmišljam, še za Bibo mi zadnje mesece zmanjka dneva, kaj šele, da bi v kakšnem predalu izbrskal toliko časa, da bi lahko odpeketal v hribe, magari le na Šmarjetno, bognedaj na Triglav.
''Imate kakšno posebno željo?''zaslišim izza hrbta, ne ozrem se takoj, kajti glas, ki je bil siten in nemaren, zdolgočasen in zoprn, ni obetal kakšnih velikih jošk, ki bi zmotile moj mir.
Ko sem se končno ozrl, se je bitje, ki je stalo pred menoj, nasmehnilo, zaradi česar je bilo videti malo bolj spodobno in privlačno, njeni lasje niso bili svetli, bili so živo rdeči, blesteči in bujni, droben obraz z dolgimi trepalnicami pa je bil domala skrit med kodri, ki so padali na čelo.
»Nekaj humornega bi rad,« izstrelim povsem spontano, ne da bi sploh kaj razmišljal. Z dlanjo sem božal hrbet Pohodniškega Atlasa Slovenije in razmišljal o Bibini ritki, ki jo bom imel, če bo šlo vse po sreči, že čez kakšno uro na kolenih.
Priznati moram, trenutek tišine, ki je sledil moji želji, se mi je zazdel za spoznanje predolg.
»Nekaj humornega bi rad, če imate kaj od slovenskih sodobnih pisateljev, bi bil sploh vesel,«sem še enkrat ponovil.
Droben obrazek pod gmoto rdečih las se je mrščil kot bi ji predlagal kaj nespodobnega.
»Imamo najnovejšo izdajo Ptičkov brez gnezda,« je končno prilezlo preko njenih sočnih in polnih ustnic.
Presenečeno sem se zasukal na peti. Kaj takega! Madona, doma imam vendar že sedem različnih izdaj Ptičkov, a ne znajo tiskat nič drugega kot Milčinskega!
»Če nimate drugega, mi dajte zadnjo knjigo Štefana Valterja,«rečem odsekano.
Zardela je in skomignila z rameni.
Zmedel sem jo, to sem takoj začutil, srca se je dotaknilo nekaj nežnega, milega in toplega, ne moreš biti taka baraba in pezde, da vrtiš ubogo žensko kot na ražnju!
»Časi niso najboljši za humor, vsi to vedo, samo ta tepec ne,« so govorile njene oči.
Potrpežljivo sem jo spremljal s pogledom, ko je stopila do računalnika, nekaj časa je odločno tipkala, potem pa je, povešenih ramen, segla po telefonu in poklicala neko Štefko.
»Ali imamo v skladišču še kakšnega Zaljubljenega kapucina?« vpraša zategnjeno, z desno dlanjo si pokrije usta, da komaj kaj slišim.
Na ves glas sem se zasmejal.
»Gospa, ne ponujajte mi romanov, ki so izšli pred sto in več leti, madona. Rad bi nekaj sodobnega, žmohtnega in humornega, vendar!«
Pozabil sem, da sem prišel v knjigarno zato, da mi ne bi bilo treba čakat na avtobus zunaj, na soncu, kjer bi se minute vlekle počasi in bi bilo preveč skušnjav ob vseh ženskih bitjih, ki bi hodile mimo na pol gole in z vetrom v laseh, kar bi mi povzročalo gomazenje po koži, ki se že dolgo ni dotikala ženske.
S komolcem sem se naslonil na polico in se, povsem nehote, prelevil v kupca, ki zna biti zoprn do te mere, da pikolovsko čaka na vsako napačno izrečeno besedo, katero lahko potem z užitkom secira in gnjavi .
Prodajalka se je nemočno ozrla okoli sebe , potem pa me je proseče pogledala kot bi hotela reči, gospod usmilite se me, saj vidite, da nimamo.
N.i.m.a.m.o.
Pika.
Nekaj časa še tehta, bi kaj zinila ali ne, potem pa se le ojunači in reče z jasnim, strogo profesionalnim glasom:«Mislim, da bi vam bila všeč kakšna klasika: Clochemerle, na primer.«
Upajoče se je zazrla vame.
Odločni ne, ki je planil iz mene, je bil oster in ni prenesel ugovora.
Naslonila se je na pult, ramena so se ji povesila, zdelo se je, da bo zdaj zdaj planila v jok.
»Mar ne bi raje poizkusili z duhovno literaturo?« je rekla čez čas s poslednjim upanjem.
Razprostrla je roki in zaobjela vrsto polic, ki so se šibile pot težo knjig, ki mi jih je ponujala.
Ne da bi počakala na mojo pritrditev, je pričela polagati predme bogato vezane knjige, sem in tja mi je kakšen naslov padel v oči: Kako oviti moškega okoli prsta, Ženska, ki ve, kaj hoče, 10 nasvetov kako obrati moškega, Duhovna rast levega palca desne roke.
S prsti je nežno drsela po ličnih ovitkih, ki so v svojih nedrjih skrivali, kot kaže, nesluteno duhovno, humorno obarvano bogastvo.
Nasmehnil sem se, kaj sem hotel drugega, ljubosumno sem čuval bes za videzom raztresenosti, v tistem trenutku sem bil prepričan, da mi je zla usoda prirojena in je ni mogoče ozdraviti, posebno kar zadeva ženske in knjige.
Zamikalo me je, da bi skočil čez cesto po zavojček cigaret, četudi že vrsto let nisem kadil, a sem imel na voljo le še dobrih pet minut, preden se bom moral pobrati, nisem hotel, da bi zamudil poslednji avtobus, ki je vozil v Spodnji Duplek.
Nervozno sem se prestopal z ene noge na drugo, sekunde so tekle kot nore, meni pa se je zdelo, da nekaj moram kupiti. Vsaj eno samo knjigo!
»Kaj priporočate?«sem izstrelil kot iz topa in se ji zagledal naravnost v oči, ki so prej, preden sem spregovoril, zažarele, obraz se ji je razjasnil in kotički ustnic so se ji ljubko in dražeče zavihali navzgor.
»Kupujete zase ali za njo?«
»Za njo.«
Z naglimi koraki je stopila do prve police in, ne da bi iskala, potegnila na dan zajetno knjigo, morala je imeti čez 500 strani. Položila jo je predme in tiho šepnila kot bi bila v cerkvi in ne v prostoru, kamor je vdiral hrup cvilečim gum naravnost z ulice.
»Kaj mojega moškega najbolj rajca? Bi vam odgovarjalo?«
Ni bilo časa, da bi razmišljal, odštel sem petnajst evrov, zagrabil vrečko s knjigo in računom, ter zdirjal na ulico.
Za rep sem ujel avtobus in ko sem se počil na enega od prostih sedežev, me je zagrabila radovednost, hotel sem izvedeti, kakšnega mačka v žaklju sem odnesel s seboj.
Na 234 strani, kjer se mi je slučajno odprlo, je pisalo:« Sodoben moški ob pogledu na čvrsto zadnjico sploh ne odreveni več, ker ob njej razmišlja o tem, da zvečer ne zamudi na uro fitnesa. Dekolte mu ne predstavlja poezije neslutenega, temveč le izračun DDV-ja, ki ga je moral plačati plastični kirurg. Dragi čevlji iz mehkega usnja, ki jih opazi na vitkih in dolgih nogah ga razjezijo, saj se boleče zaveda, koliko nedolžnih živali je storilo zanje milo smrt...«
Začel sem jezno preklinjati, medtem ko sem mrzlično brskal naprej, na vsak način sem želel najti vsaj kakšen namig, kaj rajca druge moške. Vmes je bilo nekaj strani celo praznih, potem pa sem se, zaprepaščen, zazrl v fotografijo popečene hobotnice z Espelette papriko na paprični podlagi.
Začel sem se na ves glas smejati. Pa kaj smejati- krohotati. Tako zabavne knjige pa še ne. Lačen kot volk, že ves dan sem razmišljal le o drobnjakovih štrukljih, ki so me čakali pri Bibi, sem se naslonil na sedež, a že ob misli na jabolko, so se pred očmi zavrtinčile podobe Eve, ki zapeljuje pokončnega Adama.
Nič več se mi ni zdelo čudno, da nihče noče biti Ephraim Kishon.
Sklenil sem, da jo Bibi, vsaj zaenkrat, še ne podarim. Malo dobre volje mi bo, dokler ne dokončam projekta, prav prišlo.




[img][/img][img][/img]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://jutri-2052.blogspot.com/
 
MOJE POTOVANJE V SP. DUPLEK
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» MOJE POTOVANJE V SP. DUPLEK
» ...moje voščilo...
» Gospodar moje duše, suženj svojega Srca
» Zlate niti
» Moje misli

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: Milena Miklavčič - Zbirka proznih del-
Pojdi na: