Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» DESETEGA DECEMBRA (SUNSHINE)
by Saša Atanasov Sre 7 Dec 2016 - 5:52

» ONA UŽIVA
by Saša Atanasov Tor 6 Dec 2016 - 15:43

» INTEGRAL
by marko vitas Tor 29 Nov 2016 - 21:36

» 2012 - MANDELA EFFECT
by Saša Atanasov Sob 26 Nov 2016 - 18:19

» VLAK ZA DUNAJ
by Saša Atanasov Čet 24 Nov 2016 - 11:26

» O sanjah..
by marko vitas Tor 22 Nov 2016 - 19:12

» GRAD (REKVIEM)
by Saša Atanasov Pet 18 Nov 2016 - 15:05

» ZASMEHOVALEC
by Saša Atanasov Sre 16 Nov 2016 - 15:42

» TRPLJENJE
by Saša Atanasov Čet 10 Nov 2016 - 10:01

» KLAVIR
by Saša Atanasov Ned 6 Nov 2016 - 23:11

» CASTELLUM VELDES
by Saša Atanasov Pet 4 Nov 2016 - 12:43

» 103. kavarniški večer - ZARJA VRŠIČ
by Nuša Ilovar Čet 3 Nov 2016 - 15:42

» Predstavitev poezije Nuše Ilovar v besedi in glasbi
by Nuša Ilovar Sre 2 Nov 2016 - 12:03

» SAM
by Saša Atanasov Sre 2 Nov 2016 - 8:55

» VELIKI BABILON IN POTRESI
by Saša Atanasov Pon 31 Okt 2016 - 22:55

» ZADNJI DAH 2
by Saša Atanasov Ned 30 Okt 2016 - 18:57

» GRAD KAMEN (BEGUNJE NA GORENJSKEM)
by Saša Atanasov Pet 28 Okt 2016 - 11:18

» ČRNI PESNIK 2
by Saša Atanasov Čet 27 Okt 2016 - 18:25

» VSE JE ZAMAN
by Saša Atanasov Sre 19 Okt 2016 - 16:37

» Literarni večer ob besedi, plesu in zvoku!
by Vesna Kukić Sre 19 Okt 2016 - 7:02

» Jesenska balada
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 15 Okt 2016 - 10:19

» 102. kavarniški večer - MILENA ŠIMUNIĆ
by Nuša Ilovar Sre 5 Okt 2016 - 22:34

» DISTOPIJA
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 10:57

» Bojan Ekselenski: Terorist
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:31

» Vsebina Supernove, prve tiskane slovenske revije za spekulativno fikcijo
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:27

» Supernova, prva slovenska literarna revija za spekulativno fikcijo.
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:19


Share | 
 

 ODJEK SIRENE (Motnja v permutaciji)

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
marko vitas



Male
Število prispevkov : 73
Starost : 50
Kraj : Laze pri Borovnici
Datum registracije : 24/01/2012

ObjavljaNaslov sporočila: ODJEK SIRENE (Motnja v permutaciji)   Tor 31 Jul 2012 - 17:35

Besedilo je plod avtorjeve domišljije. Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključna.

Dostojnim ljudem!

ODJEK SIRENE

(Motnja v permutaciji
)


POZEJDON

Ne zanima me svet znotraj tvojega očesa,
hočem piti slad tvojega odrevenelega telesa.
Odletiva ljubica!
K soncu na nebesni svod,
na obalo sanj odložim tvoj život,
a ko srce tvoje ne bo več tako otrplo,
z menoj pojdeš v mrzlo morjá globino.


(Iz kulturno – umetniškega programa Radia Ljubljana)

»Ali bo kmalu prišel?« sem vprašala mamo, ki je sedela poleg mene na starinski mehko oblazinjeni zofi v dnevni sobi. Tiktakanje velike stenske ure z nihalom, ki je bila videti kot narobe obrnjeni metronom, je enolično prekinjalo tišino in odmerjalo čas.
»Seveda, vsak čas bo tu,« je mirno odvrnila mati in me ob tem hkrati nežno prijela za zapestje. Kljub maminemu dotiku se mi je dlan še naprej znojila in komaj čutno lahno drhtela.
Skrbelo me je, da ne bo prišel. Da bi si nekoliko skrajšala mučno tesnobno pričakovanje, sem se ozirala in s pogledom sprehajala po velikih omarah in kredencah, ki so zapolnjevale našo dnevno sobo. Odkar pomnim, smo jih imeli. Še vedno se mi zdijo ogromne in masivne, kljub temu da sem sedaj že odrasla in je moja postava zdaj veliko višja. Na vrhu teh omar se nabira prah, ki polni dnevno sobo z nekakšnim nedoločenim vonjem po starinah. Vsakič znova ga začutim, ko se vrnem domov. Skorajda enak vonj je mogoče čutiti, ko vstopiš v katerokoli starinarnico v mestu.
»Ali misliš, da se bova imela lepo na morju?«
»O tem ne dvomim,« je dejala mati in me ponovno potrepljala po zapestju. Nato je v mojo dlan položila rožni venec z jekleno črnim razpelom z Jezuščkom, pripetim na ogrlico iz črnih jagod, katere so imele mestoma kovinsko sivo obrobo:
»Naj te spremlja in ti daje uteho,« je pomirjujoče pomenljivo pristavila.
»Tako lep glas ima po radiu in kako je zaljubljen vame! A misliš, da veliko pije?«
»Kje pa, daj no. Mar misliš, da bi te z očetom pustila na počitnice z moškim, obsedenim z grehom?«
Pred hišo sem zaslišala avtomobilski hrum. »To mora biti on! Končno ga bom lahko videla, njega, ki tako čudovito milozveneče bere pesmi po radijskem programu,« sem vsa radostna pomislila in planila proti oknu s tako naglico, da bi se skoraj spotaknila ob potovalko. Odgrnila sem belo zaveso. Skozi okno sem videla bel kombi s šestimi kolesi, ki se je ustavil pred našo hišo. Videti je bil čisto navaden kombi, takšen kot mnogi drugi, ki imajo spredaj na pokrovu znak s kratico IMV. Iz kombija sta urno izstopila dva moška v belem. Najprej sem za hip pomislila, da sta kuharja. A rdečega križa na belo matiranih okenskih steklih kombija in modre luči na strehi vozila ni bilo mogoče prezreti. Globoko v meni se je oglasil sum, da mora biti nekaj zelo narobe.
»Bolničarji,« sem vprašujoče vzkliknila proti mami, »le po koga so prišli,« in si ob tem hkrati z dlanjo prekrila osuplo odprta usta. Mati je vstala s kavča in me nežno oklenila okoli pasu:
»Ne boj se, otrok moj. Vse bo še v redu.«
Na hodniku je rezko zazvonil zvonec. Mama se je resnobno z odločnimi koraki odpravila odpret vhodna vrata. Zatem so se le-ta s škripanjem odprla. Zaslišala sem moški glas, ki nekaj spraševal in materino živčno pritrjevanje. Ko sem zagledala bolničarja na vratih dnevne sobe, sem pričela kričati. Hotela sem zbežati. Krilila in otepala sem z rokami in divje brcala z nogami, vendar me je plečati bolničar z izkušenim strokovnim prijemom umiril. Nobene možnosti nisem imela, da bi mu lahko ubežala. Odvedla sta me proti rešilnemu kombiju. Ozirala sem se nazaj proti vratom domače hiše, kjer je stala moja mati, in mi z vrha stopnišča mahala v slovo. Njeno drobno postavo sem šele izgubila s pogleda, ko sta me bolničarja potisnila v rešilni kombi.

Bolničarja sta me odpeljala v bolnišnico. Odvedla sta me skozi vrata bolnišnice. Dih mi je zapahnil težak vonj po kuhanem krompirju in po nekakšni komaj prebavljivi hrani. Ob nadzorstvu neke starejše medicinske sestre sem se morala preobleči v pižamo in bolniško haljo. Nato so me privedli pred zdravnika, zajetnega krepkega črnolasega moškega z debelimi naočniki, ki si jih je stalno s kazalcem popravljal, da mu niso zdrknila z nosu. Pogovarjala sva se o vsem mogočem. Spraševal me je o dogodkih po svetu, o mojem študiju, o moji materi, o mojem odnosu do moških in tako naprej. Odgovarjala sem počasi in na kratko. Skušala sem biti čimbolj preudarna, kajti pazila sem, da ne bi dejala česa neumnega in mu s tem dala povod, da bi me lahko zadržal v bolnišnici. Zato sem vsak odgovor, preden sem ga izrekla, previdno pretehtala. Že na začetku pa sem mu bila razložila, da je v mojem primeru posredi zagotovo neverjeten nesporazum in strahovita pomota, saj bi vendar morala danes odpotovati z radijskim voditeljem na dopust. Videti je bilo, da me zdravnik pozorno posluša. Komolec je imel naslonjen na mizo in si z dlanjo iste roke podpiral brado. Naveličano si je v kartoteko z zdravniškimi kracami beležil svoja mnenja o mojih odgovorih in vsakič, kadar je hotel kaj napisati, je pritisnil na gumb na vrhu kemičnega svinčnika, ki je potem stisnil majhno vzmet pod njim, da se je lahko potem spodaj skozi luknjico prikazala konica stržena, ki je vseboval kemično barvilo. Ko sem začutila, da je bil pogovor zaključen, sem se proseče in preplašeno zazrla vanj. A njegov resnobni izraz na obrazu ni obetal ničesar dobrega.

Potem sem morala vzeti zdravila.
»Pa saj mi ni nič. Jaz sem vendar zdrava!« sem kriknila.
Medicinska sestra, ki mi je prinesla zdravila, je resnobno spodvila ustnice in mi skušala pomirjujoče obrazložiti, da pač potrebujem zdravila. Toda nisem se pustila prepričati. Ponovno sem ji skušala dopovedati, da mi ni nič. A bolničarka je bila nepopustljivo vztrajna in se ni dala motiti v svoji nameri:
»Seveda, seveda, samo nekoliko si živčna. Vzemi, odleglo ti bo.«

Sledil je prvi elektrošok. Ne spominjam se dosti. Vem pa, da mi je srce razbijalo kot stroj parne lokomotive, katere parajoči pisk mi je prebijal možgansko opno. Stroj je šumeče sopihal in mi divje poganjal kri po vseh možganskih žilah. Slišala sem plahutanje ptičjih peruti in rezko golobje gruljenje. In ko sem se zbudila iz narkoze, sem bila negibna kot angel v cerkvi. Počutila sem se kot voščena lutka v muzeju, ali pa kot gola plastična postava, na katere obešajo obleke v izložbah. Osebje in bolniki so si me ogledovali in s počasnimi gibi nemo hodili mimo mene. V dnevnem prostoru za bolnike je brlel zaslon črno-belega televizorja, na katerem se je predvajalo nekakšno politično omizje.

Ponoči sem sanjala. Sence v votlinah izgubljenih usod. Za sanjami običajno pridejo prebliski in za njimi pogosto prikazni. Bežala sem, in če je bilo neizogibno, sem se tudi borila. Od togote sem neke noči, ker nisem vedela, ali so pošasti resnične ali ne, razparala posteljno blazino. Medtem ko je belo perje frčalo po sobi, so me zvezali v nekakšen jopič, da se nisem mogla premikati, in mi dali pomirjevala.

Ko sem si nekoliko opomogla, sem se začela spoznavati z bolniki na oddelku. Tu je bil slikar. Postala sem poleg slike, ki jo je pravkar zaključeval.
»Kaj prikazuje ta slika?« sem ga vprašala.
»Uporne Titane v Tartarosu,« mi je na kratko odvrnil. Prikimala sem. Zatem je nadaljeval:
»Bogovi so menda sposobni s čutnostjo podajati dejstva in filozofske resnice. Sam tega ne znam in ne zmorem. Človek sem. Lahko pa poustvarjam in izražam resnico skozi umetniško lepoto. Stari Egipčani so baje to obvladali.«
»Bogovi so vendar čisti in brezmadežni ideali lepote!« sem mu ogorčeno zabrusila.
Z dlanjo me je skozi razporek bolniške halje pogladil po kolenu:
»Kje pa! Bogove vodijo nebrzdane strasti, in kjer je strast, je tudi bogovska naslada, in kjer je naslada, je tudi trpljenje!«
Odskočila sem in ga grobo z dolgimi zamahi mlatila po zgornji strani njegove dlani. A roka, ki me je ošlatala se nekako kar ni in ni mogla odlepiti od notranje strani mojih bedres. Ko sem se naposled bila le izvila, sem ga zapustila in sedla poleg skoraj popolnoma negibnega mladeniča.
»Živijo,« sem ga pozdravila.
»Živijo,« mi je odvrnil.
»Kaj pa ti počneš v življenju?« sem ga pobarala.
»Nič.«
»Mislim, preden si se znašel tukaj.«
»Študiral sem fiziko. Ukvarjal sem se s časovnim potekom entropijskih sprememb in s strukturo prostora.«
»Nič ne razumem.«
»Nekega dne boš že še razumela. Samo dovolj dolgo moraš biti tukaj.«
»In kako si se ti znašel tukaj?«
»Ne vem natančno. Menda je bil je neki študentski nemir. Sploh nisem ničesar razumel, kaj se je dogajalo in za kaj je šlo, pa so me miličniki, vsaj tako pravijo, premlatili. Od takrat, ko sem jih dobil po glavi, se mi je bojda čisto sfrkljalo. Starši so prepričani, da sem izgorel od študija.«
Približal se nama je neki bolnik odsekanih, odločnih in razoglavih gibov. Bolniški plašč, v katerega je bil odet, je imel nekoliko nemarno ogrnjen. Ujela sem njegov neukrotljiv pogled in za njim začutila njegovo neukrotljivo dušo.
»Ti si pa nova tukaj, punči!« me je odločno ogovoril.
Prepoznala sem glas. »To je lahko samo on! Napovedovalec z radia!« Skozi nasmeh na obrazu so mi silile solze na oči. Njegov glas je bil sicer za odtenek nekoliko drugačen kot po radiu. »Toda to je zagotovo zaradi tega, ker transmisija radijskega signala, podobno kot telefon, popači barvo in zven človeškega glasu,« sem razmišljala.
»Kako si me našel tukaj? Pa menda ja nisi zbolel?«
»Zbolel? Jaz? Kje pa! Naučil sem se goljufati pri jemanju zdravil.«
»Kako si se pa potem znašel tukaj?«
»Premestili so me iz zapora za mladoletne.«
»Iz zapora? A si kaj takega zakrivil?«
»Ah, že celo življenje drugi krivijo mene. Mati me je zavrgla, oče pa strahovito divje pretepal. Rejniki so bili skrajno neprijazni z menoj, da o poboljševalnici ne izgubljam besed.«
»In na radiu?«
»Na radiu?« se je nekoliko začudil in ob tem nekoliko gor in dol zamajal z glavo. »Khe, he, tam so šele pravi kerlci. Oni vse vedo.«
»Obljubil si, da me boš peljal na morje.«
»Na morje? Hm…, ja, zakaj pa ne?«

Po večerji sem šla z njim v bolnišnično pralnico. Bilo je temno in prostor je zaudarjal po vlagi.
»Strežnici sem izmaknil ključe od pralnice. Lahko odidem, kadar hočem,« mi je dejal.
Bala sem se, a me je miril:
»Nič bat, punči, nič ne bo bolelo. Prav lepo nama bo.«
Takrat še nisem vedela, o čem govori. Pomenil mi je vse. Bila sva skupaj in to, da sem z njim, mi je bilo tisti trenutek najpomembnejše. Potem je nenadoma planil po meni in me pričel hlastno poljubljati. Odvil je mojo bolniško haljo in mi slekel spalno srajco. Potem si me je na hitro vzel. Vsa sem drhtela in trepetala. Bila sem preveč razdražena, da bi se mu lahko predala. Ne vem več, ali od strahu ali od zdravil ali od obojega. Ko me je jemal, ni bilo prav nič lepo, kot je obljubljal. Motil se je. Bilo je skrajno neprijetno. Bolelo me je in krvavela sem. Nato je močno z dlanmi tlesknil po moji zadnjici. Sprva sem od strahu otrpnila in čisto onemela. Takoj zatem pa sem znova dobila močan udarec po zadnji plati.
»Kaj je zdaj to? Zakaj me tepeš?« sem glasno zahlipala.
»Tišina!« je zatulil. Njegove dlani so se lepile po moji tolsti koži.
»Zato, ker te hočem nažgat! ... nekatere je treba žgat! … in ti zagotovo sodiš mednje.«
»Prav mi je,« sem na hitro pomislila, »zaslužim si ponižanje… Preveč jem in se nažiram s hrano. Zato sem debela in umazana, ogabno grda. Nečistujem v mislih, v duhu in telesu! Nečistujem tudi zdaj, ta trenutek.«
Divje in silovito me je še naprej udarjal in me mlatil po vsem telesu, dokler nisem začutila, kako se je čisto pokrčil in se popolnoma privil obme. Na koncu me je izpustil in me nekaj časa zadovoljno motril. Potem pa mi je vzvišeno, skorajda osorno, ukazal:
»Jutri bodi pripravljena! Po zajtrku greva!«
»Kam pa?«
Prešerno se je zasmejal in mi dejal skozi nasmeh: »Na morje vendar, punči!«
»Kako je močan in kako se zna obvladovati. Lahko mu popolnoma zaupam. Zagotovo mi ne bi storil česar zares slabega. Lahko sem varna,« sem razmišljala kasneje, ko sem že ležala v postelji.

Zjutraj sva se skozi pralnico, kjer sva si lahko priskrbela obleke, odplazila na prostost. Sonce je bilo že visoko in kazalo je, da se bo naredil vroč soparen dan. Takoj v sosednji ulici se je Čarli sprehodil ob parkiranih avtomobilih in s pritiskom na kljuke od vrat do vrat preizkušal, če so zaklenjena. Ko mu je naposled le uspelo odpreti vrata enega izmed parkiranih avtomobilov, mi je pomignil, naj prisedem.
»Saj ga ne moreš vžgati,« sem mu dejala, »nimaš ključa.«
»Stoenko pa že še znam vžgati brez ključa,« se je s postavljaškim izrazom na obrazu zarežal.
Prisedla sem. Medtem ko si je Čarli dal opravka z odvijanjem stikal in kablov pod volanskim obročem, sem se zazrla v napis na tenki letvi, ki je rahlo usločeno povezovala eno stran volana z drugo, na kateri je bil tudi gumb za trobljo, preko katerega je bilo napisano »Zastava«. »Kako neumno ime za avtomobilsko znamko,« sem pomislila. Motor je naposled zarohnel in Čarli se je ponovno zadovoljno zarežal. Naglo sva se odpeljala.
»To morava proslaviti!« je dejal, »ustaviva se na kavi!«
Hitro sva našla neki bife. V lokalu ni bilo nikogar, razen točajke, oblečene v delovno obleko, ki je nekoliko spominjala na halje bolniškega osebja. Nosila je najlonske nogavice, prek katerih je imela oblečene bele, kratke, bombažne nogavice. Obuta je bila v bele, visoke, ortopedske sandale. Ko je Čarli naročil vinjak in pivo, je natakarica pričela ogorčeno negodovati in ga opominjati, da je še prezgodaj za točenje alkoholnih pijač. Zato je Čarli odprl denarnico in ji izročil nekaj bankovcev, kar jo je očitno pomirilo. Naročila sem kavo.
»Ekspreso ali turško?« me je z osornim glasom vprašala in me premerila z neprijaznim pogledom.
Na misel mi je prišel spomin na prijeten vonj po sveže kuhani kavi, ki je vsakič preplavil našo dnevno sobo, ko je mama pripravila kavo in pecivo za obiske:
»Turško prosim,« sem s prosečim pogledom pospremila natakarico.
Na priročnem plinskem kuhalničku mi je natakarica pripravila črno kavo in mi jo postregla skupaj z majhnim vrčkom mleka. Če ne bi bilo prek oken zaves bele barve, ki so bile od tobačnega dima že močno, skorajda rjavo porumenele, bi bilo videti, kot da s Čarlijem sediva v izložbi velike prodajalne. Čarli je medtem na dušek zvrnil svoj vinjak. V obraz je postal nekoliko zaripel in oči so se mu rahlo svetlo zasteklile. Potem je šel z dlanjo, kot bi jo hotel obrisati, preko ustja vratu pivovske steklenice, se obliznil in naredil nekaj dolgih požirkov piva iz steklenice. Mehurčki so klokotali in z izraza na njegovem obrazu je bilo mogoče čutiti, da mu opojna odrešitev sladko-grenke pijače kot balzam po opeklini polzi po grlu. Ko je odložil steklenico nazaj na mizo, se mu je komaj slišno spahnilo. Obrisal si je brke in se pogladil po bradici in zatem segel po zeleno-beli, nekoliko potlačeni, napol prazni škatlici cigaret, z majhno stilizirano žabico na beli strani zavojčka, ki je stala pred njim. Prižgal si je cigareto ter globoko vdihnil in s počasnim izdihom izpuhnil moder dim predse. Nato je mirno z raskavim, počenim glasom dejal:
»Težava je v tem, da nikdar ne moremo vedeti, kdaj hudičevo seme poganja kal v nas. Vrag je najmočnejši in najbrezobzirnejši takrat, ko niti ne vemo in ko smo prepričani, da delamo dobro.«
Ne vem, zakaj mi je to povedal. Zazrla sem se v kavo, v katero sem bila ravno kanila nekaj mleka iz kovinskega vrčka. Beli oblački mleka so se vrtinčili v vse smeri in se počasi razblinjali in na koncu so nekoliko pobelili kavo, da je postala svetlo rjave barve. Ničesar nisem odvrnila.

Vozila sva se proti obali. Za nama je vozil bel kombi, za katerega se mi je zdelo, da sem ga že bila videvala v mestu.
»Čarli, za nama je bel kombi. Že ves čas nama sledi. Videvala sem ga tudi v mestu.«
Čarli je nemudoma je pogledal v retrovizor:
»To ni službeni kombi, a ne vidiš, da na strehi nima modre luči.«
»Ne, ne, notri morajo biti miličniki v civilu in bolničarji!«
Potem je Čarli močno pritisnil na plin. Motor je zarohnel in avto je začel divje pospeševati. Cesta je izginjala pod nama in avto se je zaradi neravnin na vozišču močno tresel. Čarli se je ves čas nervozno oziral v retrovizor. Otrpnila sem od strahu in od misli na smrt. Hvala bogu je Čarli kmalu zavil na stransko gozdno pot, kjer je moral upočasniti vožnjo. Kombi nama ni sledil v gozd. Po nekaj minutah vožnje je ustavil avto in besno, ne da bi me pogledal, izstopil iz avta ter togotno zaloputnil vrata za seboj. Tudi jaz sem izstopila. Napotil se je proti gozdu in se zvedavo oziral okoli sebe. Ponižno in pobožno proseče sem mu sledila, dokler se ni ustavil ob nekem grmu in utrgal krepko palico:
»Zdaj ti bom pokazal, avša trapasta, kdaj boš naslednjič bluzila!«
Obstala sem brez besed in ga prestrašeno opazovala, kako je nekajkrat zamahnil s palico po zraku, da bi jo preizkusil. Mišice na obrazu in žile na vratu so mu bile izstopile. Razločno sem lahko videla nabreklo odebeljeno žilo na njegovih sencih. Prvič sem lahko v celoti ugledala podobo orla, kako drži kačo v kljunu, ki je bila vtetovirana na njegovi podlakti. Pričela sem na vso moč bežati. Histerično sem vreščala in se ozirala nazaj. Videla sem ga, kako s palico v roki teče za menoj in vijuga med drevesi. A bila sem hitrejša od njega in sem mu zategadelj lahko ubežala. Ko ga ni bilo več za menoj, sem prišla do manjše gozdne jase, kjer so bila mogočna stoletna drevesa posejana nekoliko redkeje. Sonce je sramežljivo kukalo izza košatih drevesnih krošenj. V zraku se je čutil mili duh po trohnobi lesa, ki se je mešal z vonjem gozdnega zelenja in z ostrim duhom po drevesni smoli. Bilo je kot v sanjah. Prevel me je nebeški mir. Zdelo se mi je, da ima v tej lepoti vsako drevo, vsaka bilka in vsaka cvetica svoje točno določeno mesto. Vse je imelo nekakšen svoj nedoločen smisel. Če bi lahko karkoli premaknila ali naredila po svoje, ne bi bilo več tako lepo. Lepota bi bila okrnjena. Potem sem nenadoma pomislila nanj: »Izgubila ga bom! Zapustil me bo, če mu ne ustrežem in se ne podredim njegovim zahtevam.« S hitrimi koraki sem se napotila nazaj proti avtu. Neka nedoumljiva sila in neko nedoločeno poželenje sila me je vleklo nazaj k njemu. »Ne bo me čakal,« sem pomislila in pričela sem teči. Drevesa so brzela mimo mene.

Ko sem se vrnila k avtu, sem ga našla sedeti na štoru. Njegov obraz so obsijali sončni žarki, ki so se prebijali skozi drevesne krošnje. Očitno je bil skrušen in potrt. Njegova nesrečna pojava je bila skorajda svetniška. Nekaj vmesnega, kot bi zrla v obraz dobre gozdne vile in hkrati gledala nekaj neskončno hudobnega, v nekakšno zlo prikazen. Globoko v meni se je prebudila sočutje: »Moram ga sprejeti z vsemi njegovimi demoni,« sem pomislila.
»Pojdiva,« sem mu blagovoljno dejala.
Naveličano je dvignil pogled: »Kam pa?«
»V mesto me pelji.«
»Ali nisi rekla, do hočeš na morje?«
»Pa saj nimava ničesar: ne kopalk, ne brisač, šotora in vsega ostalega, kar ljudje vzamejo s seboj na morje.«
»A ja, saj je res,« je začudeno prikimal.
Sedla sva v avto. Sence drevesnih krošenj so letele mimo naju.
»Danes sem čisto fuč,« mi je potožil.
»Pa napiši kakšno pesem. Lažje ti bo,« sem dejala in ga pogladila po zatilju.
»To sem počel v najstniških letih po osemletki. Ni se obneslo.«
V tistem trenutku je iz gozda pred avto skočila čisto preplašena srna. Čarli je sunkovito zavrl. Nisva je udarila. Pravočasno je zbežala. V ušesih se mi je ponovno prebudilo sopihajoče šumenje parnega stroja in pisk lokomotive mi je predirno zavel skozi zavest. S prsti sem si močno pritisnila na senca. Peljala sva se dalje. Toda šumenje v moji glavi ni ponehalo. Postalo je samo nekoliko tišje, bolj pritajeno. Zaželela sem si vonja njegovih demonov, ki ga obsedajo. Hotela sem jih izruvati in prevzeti nase, jih zaliti in utopiti v morju ljubezni. Slutila sem, da bi njihova peklenska zel lahko razbistrila šum v kaluži mojih možganov.
Prižela sem se obenj in ga pričela vroče poljubljati. Nekaj časa mi je vračal izraze naklonjenosti in poželenja, dokler me ni strogo pogledal:
»Ne zdaj.«
Odvrnil je pogled od mene. Gledal je naprej. Skušal se je zbrati in osredotočiti na vožnjo po razbeljenem mestnem asfaltu.
V tistem trenutku se je sopihanje in šumenje v moji glavi ponovno močno ojačilo. Zakadila sem se v Čarlija in ga pričela z vso močjo s pestmi mlatiti:
»Ne maraš me, ker ti nisem dovolj privlačna!«
Silovito me je odrinil, da sem udarila ob vrata na svoji strani avtomobila.
»Koza neumna! Ne moreva sredi belega dne fukat v središču mesta!«
Še bolj ogorčeno sem se spravila nanj in ga z vso ihto divje klofutala:
»Lažeš! … Grda sem! … Ni ti mar zame!«
Sprva se je Čarli skušal z rokami zaščititi pred točo mojih klofut. Potem pa je ustavil avto in izstopil ter sunkovito zaloputnil vrata za seboj. Obstala sem v avtu sredi križišča enosmernih cest. Nekaj se je premaknilo v meni. Šum je ponehal. Bila sem povsem mirna, dokler me ni prebudilo nervozno hupanje avtomobilov, katerim sva zaprla pot. Izstopila sem. Naključni mimoidoči so postajali. Nekateri pa so že postopali na mestu in tešili svojo radovednost.
»Kaj je, firbci? … Kaj tako gledate?« sem zakričala. »Prodajate zijala, kaj? Prodajajte jih še naprej! … Jaz ničesar ne skrivam! Lahko se brez sramu razgalim.«
Začela sem odmetavati oblačila s sebe. Majico, krilo, nedrček in spodnje hlačke. Metala sem jih v zrak. V njihovo tkanino se je bleščeče upirala sončna svetloba. Z nog sem zbrcala čevlje in vroč asfalt me je zapekel po podplatih. Šofer kamiona za menoj je izstopil iz kabine, se nasmehnil in pogladil po brkih. Zbrala se je že velika množica radovednežev. Od nekje sem zaslišala opazko:
»… ma pa dobre joške!«
Pogladila sem se po trebuhu ob pasu navzgor in privzdignila grudi:
»Ja, morali bi me pokazati Titu!« sem odvrnila in se ob tem zahahljala.
»Prekleta krava hudičeva! Ja, obleci se vendar!« sem zaslišala neko ženico z ruto na glavi in s cekarjem, obešenim na podlahti. Sovražno je zrla vame. Z ust sem jih lahko brala, da preklinja pri sebi in me zagotovo zmerja s kurbo jasno ali prasico. Neki namrgoden moški v obleki je vlekel za roko svojega sina, ki se je oziral za menoj. Skušal ga je čim hitreje spraviti stran od dogajanja. Od nekje se je razlegel rezek žvižg piščalke, ki se je naglo približeval. Kmalu sem zagledala miličnika, ki je, ko me zagledal stati golo ob parkiranem avtomobilu sredi križišča, od osuplosti obstal in izpustil piščalko iz ust. Hotel me je prijeti. Zahteval je tudi ključe od avtomobila, ki jih seveda nisem mogla imeti pri sebi. Lovila sva se sem ter tja, okoli avtomobila. Vendar je bila junijska pripeka za njegovo zajetno, z leti obloženo telo, prevelika nadloga. Zasopel je omagal in se izmučeno naslanjal na avtomobil. S čela si je z robcem otiral pot. Belo miličniško čepico z veliko peterokrako zvezdo nad šiltom je bil potisnil čisto nazaj proti temenu glave. Množica radovednežev se je gromko smejala. Nekateri tako zelo, da so se ob krohotu grabili za kolena.

Potem je z nasprotne strani ulice pridrvel kombi. Povsem enak kot tisti, ki me z doma odpeljal v bolnišnico, le da je bil modre barve. Kasneje sem izvedela, da se je za tak kombi v žargonu udomačil simpatičen izraz marica. Iz nje so poskakali miličniki. Že iz njihovih samozavestnih pogledov sem lahko takoj razbrala, da so iz drugačnega testa kot je bil miličnik, ki me je lovil okoli avtomobila. Bili so visoki in postavni. Njihove čepice niso bile bele, temveč sivo modre. Hladnokrvno so se milo smehljali. Niti na misel mi ni prišlo, da bi pobegnila. Bilo bi nesmiselno. Eden izmed njih si me je na hitro oprtal preko ramen.
»Pustite me! ... Nisem noben robot! … Svobodna sem! … Lahko grem, kamor hočem! ... Pustite me!« sem kričala.
S pestmi sem ga udarjala po hrbtu in brcala z nogami po zraku. Vrgli so me v zadnji del kombija. Ravno ko so zapahnili vrata za menoj, sem ujela delček pogovora miličnikov:
»A ne vidiš, da je nora. Le kdo ji bo pa verjel. Tipčka že še najdemo. Ne more priti daleč.«
Bila sem prestrašena. Besede, ki sem jih ujela niso obetale nič dobrega. Zdele so se mi srhljive. Od groze sem se pomokrila. Tistega, kar je sledilo, se ne spominjam več natanko. Vem samo, da sem videvala sence, veliko senc in silhuete. V sebi sem hotela vzbuditi občutek gnusa, a mi ni uspelo. Nisem se več mogla gabiti sama sebi. Obležala sem izmučena in pomirjena z usodo.

Ko me je marica pripeljala v bolnišnico, je osebje kot roj mravelj planilo pred kombi. Z resnobnimi in zaskrbljenimi obrazi so zrli vame in me spraševali, če sem v redu. Sledila je terapija, ki se je ne spominjam več natančno. Toda kmalu sem si opomogla. V dnevnem prostoru oddelka sem pozdravila mladeniča, ki je bil nekoč študiral fiziko. S poznavalskim nasmeškom na obrazu je prikimal in me s pogledom premeril:
"Vrnila si se. Pa ja nisi mislila, da lahko premagaš matriko in ji uideš? Ne moreš niti vedeti ali si ničla ali enka. Nižja ko je entropija ... večja je informacija ... Na tem svetu ni naključij."
S kazalcem je po zraku pred seboj s prstom naredil kretnjo, s katero je namišljeno narisal pentagram. S tako kretnjo smo risali zvezdice na papir in jih barvali, ko smo v pionirski dobi ob državnih praznikih krasili šolske učilnice.
»Norce nadzirajo, mar ne?« je še pripomnil.
»Zakaj pa?« sem vprašala.
»Tako izbirajo usode.«
Solze so se mi usule iz oči in mi polzele prek lic: »Blagor ubogim na duhu,« sem zahlipala.
»In kaj si videla tam zunaj?«
»Sence in silhuete.«
»Kadar zreš v sence, pozabi na prej in potem. Raje razmišljaj o številih.«
Ko je izgovarjal svoje besede, so se mu na kotičkih ust nabirali in penili mehurčki sline.

Zdaj, ko to pišem, sem zopet doma. Zdravniki so že davno bili dvignili roke nad menoj. Pravijo, da je za mojo diagnozo, ki se glasi tako učeno: Shizoidna osebnostna motnja z občasnimi psihotičnimi dekomenizacijami – katatonija, najboljša psihoterapija s pogovori. A jaz se z nikomer ne želim pogovarjati. Pravzaprav nimam kaj povedati. Tudi poslušam ne, kajti naveličala sem se poslušati vedno eno in isto. Ne vem niti, čemu sem sploh prijela za pero in popisala svojo zgodbo. Morda zato, da bi mi bilo lažje. Zdaj prebiram Jungovo tolmačenje sanj. Tudi to počnem bolj za samopomoč. Na žalost pa, bolj ko se poglabljam v jezik simbolov, globlje tonem v blaznost in sem zato še bolj zmedena. Nisem dovolj trdna za ta svet moških. Ne vem kaj bo. Pravzaprav to niti ni pomembno, kajti, kar se ima za zgoditi, se mora zgoditi. Čarlija nisem več videla. Baje so ga premestili v neki drug zavod. Tudi po radiu ga nikoli več nisem slišala.

















Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil https://plus.google.com/u/0/+MarkoVitasorigins/posts
 
ODJEK SIRENE (Motnja v permutaciji)
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: