Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» DESETEGA DECEMBRA (SUNSHINE)
by Saša Atanasov Sre 7 Dec 2016 - 5:52

» ONA UŽIVA
by Saša Atanasov Tor 6 Dec 2016 - 15:43

» INTEGRAL
by marko vitas Tor 29 Nov 2016 - 21:36

» 2012 - MANDELA EFFECT
by Saša Atanasov Sob 26 Nov 2016 - 18:19

» VLAK ZA DUNAJ
by Saša Atanasov Čet 24 Nov 2016 - 11:26

» O sanjah..
by marko vitas Tor 22 Nov 2016 - 19:12

» GRAD (REKVIEM)
by Saša Atanasov Pet 18 Nov 2016 - 15:05

» ZASMEHOVALEC
by Saša Atanasov Sre 16 Nov 2016 - 15:42

» TRPLJENJE
by Saša Atanasov Čet 10 Nov 2016 - 10:01

» KLAVIR
by Saša Atanasov Ned 6 Nov 2016 - 23:11

» CASTELLUM VELDES
by Saša Atanasov Pet 4 Nov 2016 - 12:43

» 103. kavarniški večer - ZARJA VRŠIČ
by Nuša Ilovar Čet 3 Nov 2016 - 15:42

» Predstavitev poezije Nuše Ilovar v besedi in glasbi
by Nuša Ilovar Sre 2 Nov 2016 - 12:03

» SAM
by Saša Atanasov Sre 2 Nov 2016 - 8:55

» VELIKI BABILON IN POTRESI
by Saša Atanasov Pon 31 Okt 2016 - 22:55

» ZADNJI DAH 2
by Saša Atanasov Ned 30 Okt 2016 - 18:57

» GRAD KAMEN (BEGUNJE NA GORENJSKEM)
by Saša Atanasov Pet 28 Okt 2016 - 11:18

» ČRNI PESNIK 2
by Saša Atanasov Čet 27 Okt 2016 - 18:25

» VSE JE ZAMAN
by Saša Atanasov Sre 19 Okt 2016 - 16:37

» Literarni večer ob besedi, plesu in zvoku!
by Vesna Kukić Sre 19 Okt 2016 - 7:02

» Jesenska balada
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 15 Okt 2016 - 10:19

» 102. kavarniški večer - MILENA ŠIMUNIĆ
by Nuša Ilovar Sre 5 Okt 2016 - 22:34

» DISTOPIJA
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 10:57

» Bojan Ekselenski: Terorist
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:31

» Vsebina Supernove, prve tiskane slovenske revije za spekulativno fikcijo
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:27

» Supernova, prva slovenska literarna revija za spekulativno fikcijo.
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:19


Share | 
 

 DAVENPORT

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
marko vitas



Male
Število prispevkov : 73
Starost : 50
Kraj : Laze pri Borovnici
Datum registracije : 24/01/2012

ObjavljaNaslov sporočila: DAVENPORT   Čet 27 Sep 2012 - 17:16

DAVENPORT

Silna tehtnost, s katero posameznik sprejema spolni instinkt, ni posledica njegove pomembnosti za rod, temveč začetek osebnega doseganja individuuma in zato je njegov najvišji interes, izražanje njegove najvišje moči.

(Friedrich Nietzsche, fragment 680, Volja do moči)

Davenport ponoči. Mrzel novembrski večer. Veter je bičal moj obraz in nosil drobne kapljice rose, ki so pršele skozi meglo. Z ovratnikom plašča sem si skušal zaščititi brado. Sunki vetra z oceana so mi medtem obrnili dežnik. Zaklel sem in se vprašal: »Zakaj morajo vedno prirejati simpozije izven sezone, ko je vreme skrajno neprijetno in so letovišča najbolj opustela?« Mimo mene je privršala gruča razposajenih, hihitajočih se mladostnic in mladostnikov, očitno iščoč omamne zabave v katerem izmed številnih klubov, ki jih premore mesto. Šel sem dalje, ne da bi se ozrl. Hodil sem mimo izložb butikov, draguljarn, potovalnih agencij in drugih prodajaln z luksuznimi izdelki. Nisem se oziral. Želel sem si trpkega rdečega vina, ki bi leglo na moj želodec in mi ogrelo kri v žilah, in skodelico tople juhe. V neonski svetlobi, ki je brlela skozi okno ene od izložb, sem pred seboj zagledal damsko postavo, ogrnjeno v bel balonski plašč. Okoli las je imela ovito belo naglavno ruto. V rokah je držala odprt dežnik iz najlona roza barve. Ogledovala si je očala, ki so bila razstavljena v izložbi. Opazila me je. Začutil sem, da mi je postalo sila neprijetno. Tako kot vedno, kadar srečam neznanca kje na samem. Tisti trenutek pa se mi je zdel še posebno mučen. Srečati osamljeno žensko pozno zvečer v opustelem letovišču, nedaleč od rdeče četrti. Gotovo mora biti tudi njej neprijetno. Skušal sem iti mimo nje karseda neopazno in ji dati vedeti, da se ne menim zanjo. Toda ozrla se je proti meni s predirnim pogledom. »Ne, to ni mogoče,« sem pomislil. »Pa saj to je vendar sošolka iz srednje šole!«
»Saj to ne more biti res!« sem gromko vzkliknil in se zarežal.
Tudi ona me je medtem prepoznala: »Janez, si to ti?«
»Ja, kdo pa?« sem odvrnil. »Ali moram zares prepotovati pol sveta, da te srečam?«
»Kako si?«
»Hvala, dobro!« sem odvrnil. »In kaj te je prineslo v ta kraj? Ali ti ni nič tesnobno takole sami postopati po mestu ob tej uri?«
»Ah ne, ni me strah. Želela sem biti sama. V podjetju imamo izobraževanje. Vedno iste face. In ti?«
»Trenutno iščem kakšno dobro restavracijo. Si že večerjala?«
»Ne, nisem,« mi je odvrnila skozi obetajoč nasmeh.
»Angela, še vedno si ista. Nekaterim sem leta pač prav nič ne poznajo.«
Prikimala je in zložila svoj dežnik ter me prijela pod roko in si poiskala zavetje, ki sem ji ga ponudil pod mojim dežnikom.

Nisva dolgo tavala. Zavila sva v prvo restavracijo. Niti ozrl se nisem po jedilnem listu razstavljenem pred vhodom v lokal. Bilo nama je vseeno. Komaj sva čakala, da besede začnejo vreti iz najinih duš. Ko je odložila plašč in odložila naglavno ruto, sem videl, da je oblečena v dolgo črno krilo iz lahkega blaga. Pramene svetlih las je imela povezane v čop. Ni bila videti tako vedra in nasmejana kot sem jo poznal iz srednje šole. Njeno čelo in izraz na obrazu sta zdaj izražala resnobnost. Zazrl sem se v lahno zagorelo polt njenega dekolteja. A pod njim so njene velike grudi še vedno brstele, tako kot so ji brstele v najlepših najstniških letih. V misli se mi je prikradel vonj po mandljevem mleku. Imela je morda kilogram ali dva več, kot bi se za popolno postavo spodobilo. Toda kljub temu je bila zategadelj videti še bolj privlačna. Sedla sva za mizo, na katero se je diskretno sipala svetloba namizne svetilke. Bila sva edina gosta v lokalu. Hitela sva s čvekanjem. Za natakarja sva se komajda zmenila. Voljno mi je predala dlani, ki so se nama začele kaj kmalu prepletati in tesno prilegati. Lepile so se, kot bi jih privlačila neka silovita nevidna notranja sila. Potem, ko sva zaključila z obedom, se nisva več dolgo zadrževala v restavraciji. Ponovno sva si odela plašča in se odpravila nazaj na vlažen hlad ulice.
»Te pospremim do hotela?«
»Ne, ne bi šla še spat. Rajši me pelji v kakšen klub!«
»Klub?« Zgroženo sem pomislil na množico mularije, ki divje poskakuje na ritme techna in housa. »V disko, bi šla plesat?«
Angela je nenadoma stopila korak vstran. V njenem pogledu, ki me je obtožujoče motril, sem začutil razočaranje.
»Mislila sem …, … saj veš …, … tak poseben klub. Z možem to ne gre.«
Da bi me opogumila, me je še enkrat s pogledom premerila od glave do peta: »… pa tu so še otroci …«
Globoko sem zajel sapo, čeprav sem bil nekako že prej slutil, kaj je imela v mislih. Angela se je medtem začela prestopati na mestu in cepetati kot razvajen otrok, ki v prodajalni zahteva novo igračo.
»Daj no, Janez, pojdiva, še nikdar nisem bila v klubu!«
Hkrati je stopila na prste in se čvrsto prižela obme.
V grlu se mi je naredil cmok. Pogoltnil sem slino in bliskovito razmišljal: »Ja, kako naj pa najdem tak klub? V rdeče četrti nisem prav pogosto zahajal. Na seks klub pa še pomislil nisem.«
»No, prav. Naj bo,« sem skušal ostati odločen.
Angela mi je nemudoma ponovno skočila v objem in me začela hvaležno poljubljati.

Napotila sva se v rdečo četrt mesta, kjer je bilo ob tisti uri nekoliko bolj živahno. Hodila sva mimo prostitutk, beračev, brezdomcev in drugih mimoidočih, željnih razuzdane zabave. Zaman sem moral odpreti številna vrata najrazličnejših beznic. Dokler me ni na koncu ulice naposled le odrešill v beli neonski svetlobi svetleč napis nad stopniščem, ki je vodilo navzdol: »CURSED WIDOWS«. Pod njim je bilo z manjšimi rdečimi neonskimi črkami izpisano »Sex Club« Pred zaprtimi vrati, skozi katera se je vstopalo v klub, sta stala plečata varnostnika v brezhibnih črnih oblekah, ki sta dopolnjevali in še bolj poudarjali njun oglati videz. Okoli vratu sta imela namesto kravat zavezana metuljčka. Eden izmed varnostnikov je bil svetlolasec robatega obraza. Drugi pa je bil mulat nekoliko bolj uglajenega videza. Ledeno sta naju premerila in motrila s strogim nezaupljivim pogledom, dokler ni belec postrani zamajal z glavo in nama s tem dal vedeti, naj vstopiva. V preddverju naju je sprejela hostesa, ki je sedela ob majhni mizici s priročnim sefom pred seboj. Oblečena je bila v usnjeno črno kratko krilo, ki si je zavoljo svoje minimalne dolžine, komaj zaslužilo tako ime. Na glavo je imela poveznjeno usnjeno kapo s šiltom, podobno častniškim čepicam. Tisti trenutek me je najbolj skrbelo, če imam pri sebi dovolj gotovine. Odštel sem bankovce in poravnal račun.
“Any impediments, limitations, fore judgements, obstacles or disabilities, sir?” je zatem žvrgljajoče zdrdrala blagajničarka.
Za menoj je stala Angela, ki me je morala zagotovo strogo motriti. Vsaj tako sem takrat mislil. Zato si nisem mogel privoščiti kakršnegakoli mencanja:
»I don’t have any limitations. I am beyond any prejudice,« sem samozavestno odgovoril.
»Right,« se je kislo nasmehnila in si nekaj zabeležila. Za hip se mi je zazdelo, da se je v njenih očeh zaiskril ogenj privoščljivosti. Vstala je in lahko sem videl njene ogromne škornje z velikimi zaponkami. Obesila je Angelin bel in moj črni balonski plašč na obešalnika. Na steni sem opazil iz neonskih cevi sestavljeni stilizirani podobi nabreklega penisa in vulve v roza barvi ter med njima kapljico. Zlobno sem se zazrl v Angelo. Želel sem vedeti, če vidi. Toda Angela se ni ozirala naokoli. Videti je bila čisto zadovoljna. Medtem je blagajničarka odprla najina dežnika, Angelinega zložljivega in mojega velikega, staromodnega ter ju položila na tla.  

»The floor is yours!« naju je povabila in z zamahom roke pokazala na vrata izza črnih čipkastih zaves. Vstopila sva v prijetno pritajeno zatemnjen prostor. Moj sluh se je napolnil s prijetno, nežno glasbo. Tu in tam se je zaslišal pridušen težaški stok ali orgazmični vzdih. V nosnice se mi je prikradel vonj po dišavi ki jo običajno zaduhaš, ko vstopiš v kinodvorano. Sedla sva na barska stolčka ob točilni pult, kjer je stregla točajka z nenavadno velikimi, mogočnimi dojkami, opasanimi s črnimi usnjenimi trakovi. Naročila sva pijačo.
»Ljudje pač niso evolucijsko predisponirani kot monogamna bitja. Človekova nrav je promiskuitetna,« je pripomnila Angela. »In v takih klubih zategadelj sploh ni ničesar napačnega. Pravzaprav, v bistvu, nekako na svoj način pomagajo ohranjati monogamnost med ljudmi.«
Ozrl sem se naokoli in zdelo se mi je, da vidim kup migetajočih, vrvečih, zvijajočih se in prepletajočih se rožnatih glist.
Angela se je zasmejala in me z dlanjo potrepljala po rami: »Daj no, Janez! Ne bodi no vendar tako lesen! Lepo se bova imela.«
Na dušek sem zvrnil svoj viski.
»Glej tista dva tamle,« mi je s kozarcem vinskega likerja v roki namignila. Obrnil sem se in lahko sem videl krepkega atleta, kako valuje, se divje zaganja in silovito napenja mišice nad drobnim dekletom, ki se ga je krčevito oklepala. »Kako sta dobra,« je še pripomnila.
»Kaj pa tista dva tamle?« sem namignil Angeli in pokazal na par, ki se ljubil nedaleč stran, tako da se je mladenka divje zvijala nad gospodom srednjih let.
»Oh, daj no. Ona igra,« je osorno pripomnila Angela.
»Ja, potem pa gotovo mora biti dekle na poziv,« sem jo dopolnil.
Potem se je Angela začela privijati obme. Počasi me je poljubljala in me lizala po ušesu. Silovito sem je prižel nase in ji začel hlastno vračati poljube. Začutil sem, da mi Angela odpenja gumbe. Počasi sva se med poljubljanjem slačila in ko sva že bila popolnoma gola, me je prijela za roko in me začela počasi vleči proti zofi na drugem koncu dvorane. Iz njene dlani sem lahko čutil, kako samozavestno stopa mimo ljubečih se parov. Ozirala se je naokoli. Njene grudi so polno izstopile iz njenega života. Na polici nad vzglavjem široke zofe, ki je bila podobna priročno raztegnjenem kavču, je bil položen paket papirnatih robčkov in zavitek kondomov. Angela se mi je voljno predajala. A kaj kmalu sem na hrbtu začutil sence mimoidočih, ki so hodili mimo naju in se za trenutek ali dva ustavljali, da bi naju gledali. Sprva me to je zelo motilo. Toda hitro sem se privadil in postajal sem vse bolj samozavesten, dokler nisva na koncu oba zadovoljna obležala.
»Angela, samo po pijačo stopim. Ali boš kaj spila?«
Zadovoljno je prikimala. Stopil sem do točilnega pulta. A, ko sem se vrnil k Angeli, me je tam čakalo neprijetno presenečenje. Tisti atletski hrust, ki sva ga gledala, kako se ljubi z drobnim dekletom je stal ob Angeli. Ko me je zagledal, mi je mirno dejal nekaj takega, nisem prav dobro slišal in razumel:
»It will help you to re-charge faster.«
Nato je vprašujoče pogledal Angelo, ki mu je z narejenim nasmeškom odkimala. Mišičnjak se je pobral. Odleglo mi je. Ponovno sem legel k Angeli. Toda kaj kmalu me je čakalo novo neprijetno presenečenje. Nekdo me je grobo izza hrbta prijel pod ramenih in me začel vleči stran od Angele. Bila sta varnostnika, ki sta naju spustila v klub.
»Hey, hey, where are you taking me?«
»Today we have special offer for you,« je odvrnil mulat.
Upiral sem se. Toda varnostnika se niti malo nista dala motiti. Kaj kmalu sem začutil, da silakoma ne bom kos.
»I don't want any special offer!«
“You have expressed having no limitation before you entered this club! Therefore we have prepared a special arrangement for you.”
“I do not want to have any special arrangements!” sem tulil in se skušal še močneje izviti iz prijema varnostnikov. Brezupno zaman, kajti varnostnika sta bila krepka, mnogo premočna zame, da bi mi lahko uspelo se izviti.
»Too late, my dear! You have asked for it.”
»I don't want any special arrangement!« sem spet zatulil, ko sta me vlekla po stopnišču nekam navzdol. Moje noge so nemočno bingljale, tako da sem z nartom zadeval ob stopnice.
»Next time you should consider better, what you really do not want!«
»This is the only life I have! … This is the only life I have!« sem kričal.
Na koncu stopnišča sta me varnostnika potisnila skozi vrata v črno popleskano sobo brez oken v kateri je bila samo rdeče obarvana postelja s črnimi obrobami. Prostor je neprijetno osvetljevala gola žarnica. Nad posteljo je bila na steno pribita glava nagačenega kozla. Njegove umetne oči so srepo strmele tja v en dan. Varnostnika sta me s trebuhom navzdol pahnila na posteljo. Mulat se je nagnil nadme: »Stay calm! O.K.?« je dejal in me pogledal z enako mero stroge nezaupljivosti kot takrat, ko naju je z Angelo spustil v klub. »Leather boy will be there in a minute.«
Ko sta me varnostnika spustila iz rok, sem skrušeno obsedel na robu postelje. S tresočim glasom sem ponovno vprašal:
»What am I suppose to do, to get out of here?«
»Stay calm!« je ledeno hladno ponovil mulat in zaloputnil vrata za seboj.
Hotel sem planiti za njim proti vratom. Toda, ko sem zagledal kroglo namesto kljuke na vratih, sem si zadnji hip premislil.

In res, ni trajalo dolgo, da so se odprla vrata. Na vratih se je prikazal ogromen obritoglavec. Bil je nekoliko debelušen in njegov usnjeni telovnik v obliki spodnje majice je dajal vtis, da bo zdaj zdaj počil. Nekoliko je spominjal na srednjeveškega valpta ali rablja. Pod krepkim vratom se je med kocinami izgubljal na usnjem traku viseč obesek, na katerem je bil upodobljen narobe obrnjen pentagram. Na ušesu se mu je lesketal debel uhan v obliki prstana.
Koža na njegovih, kot dva kija mogočnih podlahteh in ramenih mu je bila pomodrela od razmazanih cenenih tetovaž. Nosil je visoke, s kačjimi luskami ozaljšane črne škornje.  
Nagonsko sem se začel umikati. Odplazil sem se in stisnil v kot. A njemu so se, pod častitljivimi črnimi brki, usta raztegnila v režeč nasmeh. Topotaje je zakoračil je proti meni in me zvlekel na sredino zofe. Nekako se mi je uspelo izviti in stopiti z nje. A ne za dolgo. Že naslednji trenutek me je čvrsto zagrabil. Upiral sem se in udarjal na vse strani okoli sebe. Žal brez kakršnega koli učinka:
Med prerivanjem si je ves čas tiho prepeval: »That's the way I like it… « in lahko sem razločno slišal njegovo zamolklo sopenje. Bil je tako blizu, da sem lahko na prsih čutil njegov plitki dih. Po nekaj minutah neenakopravne rokoborbe sem popolna izčrpan obležal na zofi.
»Leave me alone!« sem skušal zakričati. Namesto odgovora mi je potisnil prste skozi zadnjo plat. Spačil sem se od bolečine.
»Shut up! The only thing you may decide here is either, to enjoy or to suffer,« mi je renčeče zasikal na uho in me še močneje podrezal s prsti.
Po nekaj trenutkih sem zakričal: »I want to enjoy!«
»That is fine! Good decision!« mi je odvrnil.
Tisti trenutek mi je od izmučenosti bilo že čisto vseeno, kaj bo z menoj. Mižal sem, da bi si ublažil bolečino. In ko sem se že nekako navadil na trpinčenje, me je močno potegnil za lase. Na široko sem razprl oči in v kotu sobe uzrl narobe obrnjeno razpelo, ki ga prej nisem opazil.
»I want to suffer!... I want to suffer!« sem začel kričati.
»That is wrong!« se je zadrl.
Preko hrbta sem začutil lepljivo, režeče skelečo bolečino njegovega biča. Zgrudil sem se izpuhtel v omedlevico…

Prebudil sem se ves zadihan. Obrnil sem se proti moji soprogi, da bi preveril, ali spi. Pomirilo me je njeno plitko, enakomerno dihanje. V hlačnem delu spalne srajce sem začutil mokroto. Odgrnil sem odejo, izpod katere se je neusmiljeno širil duh po gobicah. Vstal sem in oddrsal v kopalnico. Odtočil sem in se preoblekel. Vedel sem, da spričo morastih sanj še nekaj časa ne bom mogel zaspati. Zato sem se napotil v kuhinjo. Vključil sem radio in si prižgal cigareto:
»… po poročilih iz ruskega vesoljskega središča znanstvenikom in tehnikom po večkratnih poizkusih ni uspelo utiriti medplanetarne sonde v orbito okoli Marsovega naravnega satelita Deimos.«  
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil https://plus.google.com/u/0/+MarkoVitasorigins/posts
 
DAVENPORT
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: