Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» DESETEGA DECEMBRA (SUNSHINE)
by Saša Atanasov Today at 5:52

» ONA UŽIVA
by Saša Atanasov Yesterday at 15:43

» INTEGRAL
by marko vitas Tor 29 Nov 2016 - 21:36

» 2012 - MANDELA EFFECT
by Saša Atanasov Sob 26 Nov 2016 - 18:19

» VLAK ZA DUNAJ
by Saša Atanasov Čet 24 Nov 2016 - 11:26

» O sanjah..
by marko vitas Tor 22 Nov 2016 - 19:12

» GRAD (REKVIEM)
by Saša Atanasov Pet 18 Nov 2016 - 15:05

» ZASMEHOVALEC
by Saša Atanasov Sre 16 Nov 2016 - 15:42

» TRPLJENJE
by Saša Atanasov Čet 10 Nov 2016 - 10:01

» KLAVIR
by Saša Atanasov Ned 6 Nov 2016 - 23:11

» CASTELLUM VELDES
by Saša Atanasov Pet 4 Nov 2016 - 12:43

» 103. kavarniški večer - ZARJA VRŠIČ
by Nuša Ilovar Čet 3 Nov 2016 - 15:42

» Predstavitev poezije Nuše Ilovar v besedi in glasbi
by Nuša Ilovar Sre 2 Nov 2016 - 12:03

» SAM
by Saša Atanasov Sre 2 Nov 2016 - 8:55

» VELIKI BABILON IN POTRESI
by Saša Atanasov Pon 31 Okt 2016 - 22:55

» ZADNJI DAH 2
by Saša Atanasov Ned 30 Okt 2016 - 18:57

» GRAD KAMEN (BEGUNJE NA GORENJSKEM)
by Saša Atanasov Pet 28 Okt 2016 - 11:18

» ČRNI PESNIK 2
by Saša Atanasov Čet 27 Okt 2016 - 18:25

» VSE JE ZAMAN
by Saša Atanasov Sre 19 Okt 2016 - 16:37

» Literarni večer ob besedi, plesu in zvoku!
by Vesna Kukić Sre 19 Okt 2016 - 7:02

» Jesenska balada
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 15 Okt 2016 - 10:19

» 102. kavarniški večer - MILENA ŠIMUNIĆ
by Nuša Ilovar Sre 5 Okt 2016 - 22:34

» DISTOPIJA
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 10:57

» Bojan Ekselenski: Terorist
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:31

» Vsebina Supernove, prve tiskane slovenske revije za spekulativno fikcijo
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:27

» Supernova, prva slovenska literarna revija za spekulativno fikcijo.
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:19


Share | 
 

 SLIKE Z RAZSTAVE (Eros – Tanatos)

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
marko vitas



Male
Število prispevkov : 73
Starost : 50
Kraj : Laze pri Borovnici
Datum registracije : 24/01/2012

ObjavljaNaslov sporočila: SLIKE Z RAZSTAVE (Eros – Tanatos)   Pon 28 Apr 2014 - 16:54

SLIKE Z RAZSTAVE
(Eros – Tanatos)




Višja teoretična mehanika - kako zahteven predmet! Nable, rotorji in druge drugi zahtevni diferencialni operatorji. Zakaj je matematičen opis tako preprostih sprememb in stanj skrajno zapleten in okoren? Zakaj? Glavo imam težko in utrujen sem. Kmalu spoznam, da ne morem več, da četudi zdaj v neskončnost sedim pred knjigo in zvezki, ne bom zaradi tega nič pametnejši. Malo odmora se mi bo zagotovo prileglo. Potem se bodo, kot po navadi, misli zbistrile in bom laže razumel zapletene matematične formulacije, ki sem jih študiral. Tudi kakšno hladno pivo bi se prileglo. Toda ne smem piti. Če bom toliko pil, kot imam navado, kmalu ne bom več zmogel študirati. Posežem po mobilnem telefonu. Kličem svoje dekle, Suzano. Zvoni, … zvoni dolgo časa. Neznosen elektronski zven se mi zajeda v možgane in misel, ali bolje rečeno vprašanje, 'ali se bo oglasila,' se igraje prepleta z mojimi živci. Naposled se le oglasi:
»Živijo.«
Njen glas je nekoliko naveličano nejevoljen.
»Živijo,« odvrnem. »Draga, zares te pogrešam, ali bi se lahko danes dobila?«
Tišina. Nekaj neskončno dolgih, grenkih trenutkov tišine.
»Veš, da moram študirati.«
»Daj no, le za pol ure, samo da te ponovno vidim.«
»Lahko greva na kavo,« odvrne z glasom, ki je prav tako izdajal kanček zlovoljnosti.
»Kje bi se pa dobila?«
»Čez eno uro pred Narodno galerijo. Potem bom šla še k prijateljici, ki stanuje v bližini. Obljubila je, da mi bo posodila zapiske.«
»Se te že veselim, draga.«
»Čav.«
»Adijo.«
Sedem na mestni avtobus in se odpeljem proti mestnemu središču. Poleg mene sedi mladenka s slušalkami v ušesih. Niti malo se ne zmeni zame. Ura je 16.30. Mrači se. Postajališča in ulice so polne ljudi, ki se vračajo z dela. Prižigajo se mestne svetilke, vendar njihova svetloba le za malo, le za silo razsvetli spuščajoči se mrak in poznojesensko meglo. Izstopim pri pošti. Nekoliko prezgodaj sem. Iščem cvetličarno, zato se namenim po Čopovi ulici. Mimo mene gre gruča gologlavih vernikov Skupnosti za zavest Krišne. Oblečeni so v svetle tunike, oziroma sarije in obuti v bele debele volnene nogavice in sandale. Prepevajo ob spremljavi melodije iz harmonija svojo prepoznavno mantro:

»… hare Krišna hare Krišna
Krišna Krišna hare hare
hare Rama hare Rama
Rama Rama hare hare …«


V ušesih mi odzvanjanja zvončkljanje drobnih činel v taktu napeva mantre. Grem proti pasaži, prehodu med Čopovo in Nazorjevo. Zvončkljanje in harmonija napeva se oddaljujeta. V bližnji cvetličarni kupim šopek vrtnic. Skozi meglico k meni pristopi mična mladenka in mi v roke potisne letak:



KITAJSKA RESTAVRACIJA »PREPOVEDANO MESTO« …


Obiščite nas! …

***
… Uporabljamo pristne tradicionalne začimbe daljnega vzhoda …«

***

Zmečkam ga in ga vržem v najbližji smetnjak. Grem skozi pasažo mimo gledališča in se po Nazorjevi napotim proti Narodni galeriji.  

Stojim pred vhodom v galerijo in čakam. Minute minevajo počasi in se kot vlečeno testo raztezajo v neskončnost. Mrzlično pogledujem na uro in v žepu vročično gladim mobilni telefon. Dlani se mi znojijo. »Morala bi že priti,« pomislim. Zamika me, da bi jo poklical, a mi moški ponos tega ne dovoli. »Bo že prišla, če ne, pa že ne bom poslušal neumnih izgovorov,« si dajem poguma. Žeja me. Zaman čakam že pol ure, in ko se končno namenim oditi, se v zadnjem hipu premislim: »Ne, ne grem na pivo, saj nisem Pavlov pes. Zakaj pa si ne bi raje ogledal slik v Narodni galeriji?« V Narodni galeriji sem bil do sedaj samo enkrat in še to s šolo. Vstopim skozi vrata v novo vhodno avlo. Stopim do pulta, kjer prodajajo vstopnice, še prej pa bežno prelistam nekaj knjig in brošur, ki so naprodaj zložene na policah, ki so postavljene pred prodajnim pultom. Odštejem bankovec. Prodajalka mi poda vstopnico in mi vrne nekaj kovancev. Prikupna mlada hostesa me uslužno pospremi do garderobe, kjer odložim plašč. Dodeli mi ključ od kasete, kamor odložim svojo torbo. Šele takrat se zavem, da imam v rokah šopek vrtnic. Že sem ga hotel spraviti v kaseto, a si v zadnjem hipu premislim. Izročim ga hostesi:
»Za prijaznost,« ji rečem in se s skrajnim naporom skušam vedro nasmehniti.
Hostesa sprva ne skriva presenečanja. Vrne mi prešeren nasmeh, a se ji po nekaj trenutkih obraz resnobno zmrači. Sočutno me premeri in mi naposled mirno odvrne:  
»Hvala, hvala. Zelo sem vesela, katerikoli je bilo to že namenjeno.«

Po stopnicah se povzpnem v prvo nadstropje. Pred menoj se odpirajo pogledi na mojstrovine Ažbeta, Vesela, Kobilce, Jame, Sternena, Jakopiča in drugih. »Kako so lepe,« pomislim, »reprodukcije so lahko le bleda senca.« Postojim pred Petkovškovo sliko »Doma.« Naslikana podoba družine, sedeče za mizo, je preveta s tišino. Morda zaradi odsotnosti očeta, ki ga ni na sliki. Nekateri baje prepoznavajo njegovo silhueto v podobi ženine rute. Na levi strani slike je upodobljeno ogledalo, v katerem je zrcalna podoba praznega stropnega kota kmečke izbe, pretanjen oris praznine oziroma trirazsežnega prostora. Pod ogledalom pa je nameščeno motovilo za navijanje in odvijanje preje, simbol minevanja časa. Genialno. Slika kot alegorija, oziroma prispodoba življenja, rezina nekega dogajanja, zamrznjenega v času. Dve večji prostorski razsežnosti, v katerih sta določeni višina in širina slike in ena čisto majhna, skorajda infinitezimalno tenka dimenzija, katero ponazarja debelina platna, a je v njo nakazana umetniško upodobljena navidezna globina, kar je morda najpomembneje. Ne morem se otresti občutka, da so stari Egipčani vedeli. Zgradili so mogočne piramide in templje ter izklesali veličastne kipe. Le zakaj so potem njihove slikarije ali hieroglifi tako neverjetno ploščati? Obstaja najmanj še ena prostorska razsežnost in vsaj še ena časovna razsežnost, ali pa morda kar N dodatnih prostorskih in časovnih dimenzij.  

Napotim se dalje. Še naprej si ogledujem slike, toda kmalu ugotovim, da si ne morem več zbrano ogledovati zbirke, kajti informacij je enostavno preveč, da bi jih lahko v tako kratkem času vsrkali moja zavest in podzavest. Mojo pozornost pritegne slika, ki prikazuje Svetega Jurija v boju z zmajem. Hans Georg Geiger a Geigerfeld, preberem napis, ki navaja avtorja slike. Sveti Jurij, Jezus, Horus, Oziris … Simbol reda in zmaj, ki pooseblja nered, kaos. Repozicija, propad, ljubezen, nov začetek … in Seth … »padam na kolena pred tvoje mračno obličje in živalsko podobo.« A slutim, vidim, da tudi sokolje oči motrijo obist moje duše. Sunkovito začnem odkimavati z glavo, da bi se otresel zločestih misli. Obrnem se in odidem. Ne želim več gledati slik. Zato zapustim galerijo.

Odpravim se proti bližnji pivnici. Naročim si pivo. S prsti brišem roso s steklenega vrčka. Naredim požirek. Hladna, prijetno rezka tekočina mi spolzi po grlu. Opazujem ljudi v pivnici. V misli se mi prikliče programski problem v strojnem jeziku, katerega že dalj časa ne zmorem rešiti:

00100011110011
00101010010011
11100001001001
00100100100100
100100101010110

»Ta algoritem bo zaciklal. Vedno zacikla. Nerešljivo.« Preneham se ukvarjati s problemom. Ponovno se mi pojavijo prisilne ali vsiljene misli, ne vem: »Sveti Jurij, Jezus, Horus, Oziris … podatki … besede … v začetku je bil podatek … in podatek je bil pri Bogu …« Na spletu sem prebral, da so prisilne misli posledica obsesivno-kompulzivne motnje, vsiljene misli pa nastanejo zaradi psihotične motnje, kdo bi vedel. Možgani niso samo strojni procesor za obdelavo podatkov ampak tudi čutilo. Pomislim nanjo. Kadar pride ona, je prijetno. Ljubiva se. Spreminja svojo podobo in se poigrava z menoj, kar me črviči in zaradi česar sem globoko v sebi nejevoljen. Toda vedno, potem ko se razblini v nič, mi zapusti kakšen priboljšek, navadno je to rešitev katerega izmed problemov, ki sem si jih dalj časa krčevito prizadeval rešiti. A ko pridejo oni, je povsem drugače. Preden pridejo, praviloma popadajo predmeti na tla, kot bi jih nekakšen val nevidne sile pometel iz njihovih ravnovesnih leg na policah. Prvič sem se tega zelo prestrašil. Mnogo bolj kot tistikrat, ko se je pred menoj, med sprehodom po gozdni cesti, iz nič pojavilo nekaj, čemur bi lahko poenostavljeno rekli vesoljska ladja. Spreminjalo je obliko in barve ter izvedlo nekaj fizikalno povsem nemogočih manevrov, kot so zavoji pod pravim kotom ali ustavljanje na mestu, dokler ni na lepem izpuhtelo v nič. Ko pridejo oni, me stresajo in črno-magijsko prebadajo. Ozrem se k sosednji mizi, kjer točajka postreže starejšemu, pivsko zajetnemu gostu pečeno piško skupaj z vrčkom piva. »Najmanj kar lahko storijo je, da me spečejo kot piščanca v mikrovalovni pečici, saj sem vendar navaden ploskovec,« pomislim. Najhuje od vsega pa je trpko spoznanje, da me prehitevajo po času in mi pečatijo usodo. Tudi vsota mojega življenja je ploščata. Vzročnost se lomi. Nemogoče se je skriti ali še slabše, brezglavo bežati. »In rešitev?« se vprašam. »Samouničenje, vsaj o tem lahko odločam.« Naredim dolg požirek piva. Začutim alkoholno omamo. Pogledam v dno napol praznega vrčka. »Ne, ne, nečesa drugega se moram domisliti.«
Oživi moj mobilni pametni telefon. Zvoni. Na prikazovalniku se pojavi Suzanina fotografija:  
»Živijo.«
»Živijo, Suzana.«
»Pa ne da zopet popivaš?«
Suzana je zagotovo morala skozi telefon slišati gostilniški rumel in žvenket kozarcev, jedilnega pribora in posodja.
»Samo eno pivo sem si privoščil,« odgovorim.
»Saj to ne more biti res. Uničil se boš! Paranoidne blodnje imaš! Slišiš? Ali si se že naročil pri psihiatru?«
»Ne še,« odvrnem tiho, skorajda osramočeno.
»Spravi se že vendar k psihiatru. Dokler ne obiščeš psihiatra, da vidi in razčisti, kaj je na stvari, se ne vračaj več k meni!«
Tišina. Pogledam prikazovalnik na telefonu, kjer se je izpisalo: »Klic prekinjen.«
Do dna, na dušek, izpijem preostanek piva. Plačam ob točilnem pultu in se odpravim na ulico. Grem do križišča Slovenske in Šubičeve, kjer se na ogromnem reklamnem zaslonu predvajajo oglasi in izmenjaje prikazuje točen čas in temperatura ozračja. Za trenutek postojim in zrem v reklamo na zaslonu:


POMAGAJ SI S SPLETOM IN BOG TI BO POMAGAL (!)

Spletne rešitve

vozelj[pika]com


Napotim se naprej skozi večerne meglice, proti Tivoliju. Nasproti mi privrši nuna. Kljub temu da je večer in je na ob tej uri ulici še precej ljudi, ni mogoče, da je ne bi opazil. Kmalu stopam mimo kipa, postavljenega v spomin na Edvarda Kocbeka, na začetku Tivolija. Zaslišim zavijajoči jek šakala in v misli se mi prikrade podoba Anubisa, egipčanskega božanstva s šakaljo glavo, zavetnika mrtvih. Stopim med železniške tire in čakam luči.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil https://plus.google.com/u/0/+MarkoVitasorigins/posts
 
SLIKE Z RAZSTAVE (Eros – Tanatos)
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» SLIKE Z RAZSTAVE (Eros – Tanatos)
» Čarovnice [Slike]
» "Iskre"
» "TIHO JI ČUSTVA OBLIKUJEŠ"
» ELIZEJSKE POLJANE

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: