Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» DESETEGA DECEMBRA (SUNSHINE)
by Saša Atanasov Sre 7 Dec 2016 - 5:52

» ONA UŽIVA
by Saša Atanasov Tor 6 Dec 2016 - 15:43

» INTEGRAL
by marko vitas Tor 29 Nov 2016 - 21:36

» 2012 - MANDELA EFFECT
by Saša Atanasov Sob 26 Nov 2016 - 18:19

» VLAK ZA DUNAJ
by Saša Atanasov Čet 24 Nov 2016 - 11:26

» O sanjah..
by marko vitas Tor 22 Nov 2016 - 19:12

» GRAD (REKVIEM)
by Saša Atanasov Pet 18 Nov 2016 - 15:05

» ZASMEHOVALEC
by Saša Atanasov Sre 16 Nov 2016 - 15:42

» TRPLJENJE
by Saša Atanasov Čet 10 Nov 2016 - 10:01

» KLAVIR
by Saša Atanasov Ned 6 Nov 2016 - 23:11

» CASTELLUM VELDES
by Saša Atanasov Pet 4 Nov 2016 - 12:43

» 103. kavarniški večer - ZARJA VRŠIČ
by Nuša Ilovar Čet 3 Nov 2016 - 15:42

» Predstavitev poezije Nuše Ilovar v besedi in glasbi
by Nuša Ilovar Sre 2 Nov 2016 - 12:03

» SAM
by Saša Atanasov Sre 2 Nov 2016 - 8:55

» VELIKI BABILON IN POTRESI
by Saša Atanasov Pon 31 Okt 2016 - 22:55

» ZADNJI DAH 2
by Saša Atanasov Ned 30 Okt 2016 - 18:57

» GRAD KAMEN (BEGUNJE NA GORENJSKEM)
by Saša Atanasov Pet 28 Okt 2016 - 11:18

» ČRNI PESNIK 2
by Saša Atanasov Čet 27 Okt 2016 - 18:25

» VSE JE ZAMAN
by Saša Atanasov Sre 19 Okt 2016 - 16:37

» Literarni večer ob besedi, plesu in zvoku!
by Vesna Kukić Sre 19 Okt 2016 - 7:02

» Jesenska balada
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 15 Okt 2016 - 10:19

» 102. kavarniški večer - MILENA ŠIMUNIĆ
by Nuša Ilovar Sre 5 Okt 2016 - 22:34

» DISTOPIJA
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 10:57

» Bojan Ekselenski: Terorist
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:31

» Vsebina Supernove, prve tiskane slovenske revije za spekulativno fikcijo
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:27

» Supernova, prva slovenska literarna revija za spekulativno fikcijo.
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:19


Share | 
 

 V IMENu NATAŠe

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
marko vitas



Male
Število prispevkov : 73
Starost : 50
Kraj : Laze pri Borovnici
Datum registracije : 24/01/2012

ObjavljaNaslov sporočila: V IMENu NATAŠe   Sre 21 Jan 2015 - 17:49

V IMENu NATAŠe



Nebesa ne bi bila nebesa,
če ne bi bilo v nebesih ljubimcema
dovoljeno vsaj toliko užitka,
kot sta ga deležna na zemlji.

(Giovanni Boccaccio)


»Lahko sem izključen iz Božjega kraljestva,« rečem sestri Faustini, ki me tako prijazno spremlja na poti do ordinarija. V mojem primeru hudega, pohujšljivega moralnega greha in prekrška zoper posvečeno življenje je bil za ordinarija določen krajevni škof.
»Bog vse vidi in vse ve. Motri v najgloblje kotičke naših duš in milostno odpušča. Ne bojte se!« mi odvrne.
Najine besede se izgubljajo v peketu odmeva korakov po zloščenih hodnikih škofije.
»Le kakšno pokoro mi bo naložil ordinarij?«
Ko naposled prispeva, postojiva pred vrati škofove pisarne.
»Mladi ste še. Vsakemu enkrat spodrsne ali se zalomi. Škof je razumevajoč človek. Zagotovo vam bo spregledal prekršek,« s pomirjajočo milino izgovori sestra Faustina.
»Ne govorite tako. Saj ste vendar skorajda mojih let.«
V tistem trenutku se odprejo težka, masivna, na notranji strani debelo tapecirana vrata škofove pisarne.
»Vstopite!« mi veli škofov tajnik. »Njegova ekscelenca vas že pričakuje.«
»Bog z vami,« mi tiho šepne sestra Faustina.
Vstopim v škofovo pisarno: »Hvaljen Jezus!«
»Hvaljen Jezus,« mi lenobno, a zaskrbljeno odvrne škof in s predirnim pogledom namigne tajniku, češ da je že čas, da se umakne iz pisarne, zavoljo kočljivosti zadeve.
»Vaša ekscelenca, verjemite mi, bila je samo nepazljivost in trenutek slabosti, kateri sem tako nespametno podlegel,« skorajda proseče rečem škofu, upajoč na njegovo milost zavoljo mojega prekrška.
»Sedite!«
Sedem nasproti škofa za razsežno, iz masivnega lesa stesano pisalno mizo.
»Zdaj pa vse lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti,« veli škof s strogo masko zaskrbljenosti na obrazu. Nepredušno skrivnostno me motri s svojimi predirnim pogledom. Tako strogo, da še ne morem ničesar sklepati o njegovi odločitvi v primeru mojega prekrška.

»Ime ji je Nataša,« začnem svojo izpoved. »Pri sveti maši sem jo začel videvati jeseni. K maši se je vozila s kolesom. Vedno je bila brezhibno urejena, vendar njena oblačila niso bila niti malo vpadljiva in niso izdajala niti trohice hudičeve privlačnosti, ki bi napeljevala k pohujšanju, ali h grehu. Njena kolena je vedno skrbno prekrivalo krilo. Nekoliko je spominjala na pripadnice Jehovih prič, kot jih lahko vidimo upodobljene v njihovih brošurah. Skrivnostnega nasmeška in privoščljivega pogleda izpod obrvi, ki mi ga je namenila vsakič, ko je sprejela hostijo svetega obhajila, ni mogoče pozabiti. Bila je, mislim, rahlo bledolična. Na bradi in ob ustnicah je bila njena polt nekoliko poraščena z belim puhom. Najverjetneje je študirala na eni izmed višjih strokovnih šol v mestu.  

Takšno sem videval, dokler ni nekega dne naposled prišla po zakrament svete spovedi. Videl sem jo sedeti na klopi v cerkveni ladji s prekrižanimi rokami. Prav gotovo je morala moliti. Ko me je zagledala, je dvignila pogled. Zagotovo je njen pogled pritegnilo tiho vršanje moje sutane. Takoj sem prepoznal njen glas, ko ji prišla na vrsto:
»Hvaljen Jezus.«
»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Zadnjikrat sem bila pri spovedi …«
»Dobro, dobro, saj vem, kako poteka spovedni obrazec,« me prekine ordinarij. »Preidite k bistvu, da ne izgubljava časa po nepotrebnem!«
Uplahne mi srce. Slutim, da škofova opazka ne more obetati nič dobrega za izid mojega procesa. Zato začnem hlastno, po spominu, navajati grehe, ki mi jih je bila zaupala:
»Moji grehi so: … materi sem se zlagala, da je ne morem obiskati, ker moram čez konec tedna študirati za kolokvij, a sem se s prijateljico raje odpravila na izlet v gore … … zatajila sem Gospoda …«
»Ampak vas mora težiti še kaj hujšega?« sem na koncu njene izpovedi pripomnil. »Vi niste prišli k spovedi zavoljo takih malenkosti.«
»Res je. Imam težave globlje narave. Čestokrat me preganjajo strašne nočne more. A to ni najhuje, kajti tudi mnogo drugih ljudi ima nočne more. Bolj nenavadno je, da tik preden utonem v spanec, slišim neki glas, ki mi govori v meni nepoznanem jeziku. Navadno ne razumem niti besede. Bojim se, da so v ozadju zle sile.«
»Ne razumem, v čem je problem. Če ničesar ne razumete, potem že ne more biti nevarno,« odvrnem.
»Ni tako preprosto. Čeprav ničesar ne razumem, vse dojemam in vsemu slišanemu, hlastno in dobrovoljno pritrjujem. Ko se prebudim, se ponavadi ne morem spomniti niti besede, ki mi jih je narekoval neznani glas.«
»Še vedno ne razumem vaše težave, če se ne morete spomniti niti besede, potem …«
Prekinila me je in mi segla v besedo:
»Toda pravim vam, vse dojemam, čeprav ne razumem niti besede. Menim, da slišane besede morajo na tak ali drugačen način, vplivati na mojo podzavestno podstat. Hkrati pa iz psihologije vem, da se ljudje odločamo pretežno na podlagi nezavednega, zato se bojim, da bi me moje odločitve zategadelj lahko, kaj hitro, premamile v greh ali Bog ne daj, da bi komu storila kaj zlega. Razumite vendar, nedvomno so na delu demonske sile, ki posegajo v moje nezavedno tkivo …«  
»Hm …«
»… zato imam na nočni omarici vedno pripravljeno beležnico in pisalo in nekega jutra mi je naposled le uspelo zapisati besede iz sna. S seboj imam napisane besede. Dovolite, da vam jih predam.«
Stopila je iz spovednice in za rezilo noža priprla vrata na moji strani spovednice ter mi, skozi nastalo režo, pomolila majhen listek papirja. Vzel sem ga. Ona pa se je medtem vrnila na svojo stran spovednice. Razvil sem listič in začel brati: »vetišetop mibod ad itison meromz ni nejlvarpirp mes herg kilev okak ečagurd itivolsan onbertop ej ejnašarpv ahidvan riv eloc ej ap ila ajrozbo irišzar it okhal herg itib erom en adalsan otaz ujtsartsodals v ej agenešivzv jaken«
»Ničesar ne razumem.«
»Preberite nazaj! Potem lahko razberete: 'Nekaj vzvišenega je v sladostrastju. Zato naslada ne more biti greh, lahko ti razširi obzorja ali pa je celo vir navdiha. Vprašanje je potrebno nasloviti drugače: Kako velik greh sem pripravljen in zmorem nositi, da dobim potešitev?' Vam rečem, zagotovo hudičevo delo,« je pomenljivo pripomnila.
»Hm …,« sem komaj slišno izustil in se zamislil.
Listič z napisom postavim pred škofa: »Poglejte. Prav zares, če berete nazaj, nedvoumno piše: 'Nekaj vzvišenega je v sladostrastju. Zato naslada ne more biti greh, lahko ti razširi obzorja ali pa je celo vir navdiha. Vprašanje je potrebno nasloviti drugače: Kako velik greh sem pripravljen in zmorem nositi, da dobim potešitev?'«
Ordinarij zadržano zre v listič z obrnjenim zapisom in po nekaj trenutkih tišine spregovori:
»In potem?«
»Pridite danes teden v župnišče po večerni maši,« sem ji dejal in ji naložil pokoro: »Do takrat pa glasno berite Razodetje apostola Janeza.« Kot sem se megleno spominjal nekega predavanja, naj bi Razodetje pomagalo obvarovati se hudiča.
»Moj bog, žal mi je, da sem grešila in žalila tebe, ki si moj najboljši oče. Obljubim pri sveti veri, da se bom poboljšala. Pomagaj mi s svojo milostjo. Amen.«
»In jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
»Amen.«
»Bog ti je odpustil grehe. Pojdi v miru.«
»Bogu hvala!«
Ordinarij se nervozno presede. Bojim se, da bi ponovno vzrojil. Spovedni obrazec sem ponovil samo zato, da bi izrazil svojo iskreno pobožnost in izkazal ponižnost ter pripravljenost na kesanje.

V tednu, ki je sledil, sem se posvetil študiju. V župnijski knjižnici sem našel neko, več kot sto let staro, popolnoma zaprašeno knjigo, pisano v latinščini, priročnik o eksorcizmu. Delo je napisal neki Julius Hieronimus pred davnimi leti, kajti knjiga je bila očitno ponatis prepisa mnogo starejšega rokopisa. Najprej sem knjigo prelistal in bežno preletel njeno vsebino. Pozornost so mi pritegnile ilustracije lesorezov, ki so prikazovale izganjanje zlih duhov. Na upodobitvah so bili večinoma nazorno upodobljeni ljudje, podvrženi eksorcizmu, z obrazi spačenimi od blaznosti, trpljenja, bolečine in strahu med obredom, ki je poleg molitev in zaklinjanj vključeval tudi tepež in druge načine telesnega delovanja na nesrečnike obsedene s hudičevo boleznijo. Nato sem začel brati in poglobljeno preučevati delo. Kaj hitro sem, poleg običajnih opozoril o silni moči Satana in o neverjetni zvitosti, spletkarstvu in lažeh hudiča, ki se jim je bojda zelo težko upreti, in da se zategadelj Satana v nobenem primeru ne sme podcenjevati, dojel, da je tudi hudič del stvarstva, Božjega načrta in hkrati potrditev Božjega obstoja. Razumel sem, zakaj je moral biti Jezus v puščavi izdatno skušan od Satana. Nadalje sem se lahko poučil, da si mora vsak eksorcist prirediti obrazec izganjanja hudiča, kot mu najbolj ustreza in ga tudi prilagoditi glede na trenutno potrebo obsedenega. Potem sem prevedel zaklinjanja, predpisana v obrazcu. Ko sem bil delo natančno preučil, sem postal poln samozavesti, ki je puhtela iz mene kot iz biblijskega Samsona.  

Minil je teden dni in Nataša me je poiskala v župnišču po večerni maši, kot sva bila dogovorjena. Na nebu je sijala mesečina polne lune. Ko sem jo vodil do svoje skromne sobice, si je zvedavo ogledovala stene hodnika prebeljenega s pleskarskim mačkom, ki je puščal odtisnjen vzorec cvetličnih listov v zeleni barvi. V štirioglati peči je prasketal ogenj, ki ga je bilo mogoče videti skozi majhno okence na peči. S kadilom sem najprej temeljito razkužil prostor. Razpelo, kelih in paternošter pa sem obredno razpostavil po posteljni polici. Z aspergilom, kropilom, ki je vsebovalo blagoslovljeno vodo, žegnam nabožne predmete in druge stvari v sobi. Nataša se je, medtem sama od sebe, slekla do spodnjega perila. Ko je uzrla moj presenečen pogled, je mirno pripomnila:
»Pred boga moramo stopiti goli in bosi,« ter se neprizadeto zleknila na posteljo.
»Zdaj bova pričela z obredom očiščevanja. Ali ste pripravljeni? Boste videli, po obredu vam bo odleglo.«
»Da,« je dahnila v odgovor.
Pokleknil sem na preprogo pred posteljo in začel goreče moliti Rožni venec. Pokrižal sem se in izrekel:

»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Nato sem nadaljeval z molitvijo:

»Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen«.

Nataša se je medtem pričela nemirno premetavati po postelji, za trenutek je poležala, zdaj na eni, zdaj na drugi strani boka. Povzdignil sem glas in še odločneje nadaljeval z molitvijo:
 
»Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.«


Ona je medtem postala vročična in njeno telo je pričelo drhteti. Njenih ustnic se je polotil komaj viden trepet. Z enako odločnostjo sem nadaljeval z Zdravo Marijo:

»Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.«
In jo ponavljal v vseh različicah s tem, da sem za besedo Jezus izmenjanje pridal, kot je predpisano v obrazcu:
»… ki je za nas krvavi pot potil, … ki je za nas bičan bil, … ki je za nas s trnjem kronan bil, … ki je za nas težki križ nesel, … ki je za nas križan bil …« in tako naprej.
»Slava Očetu.«

Dokler nisem molitve Rožnega venca zaključil:

»O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste , ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.«


Pokrižal sem se, Nataša se je medtem še naprej premetavala po postelji in pričela se je močno potiti. Nadaljeval sem z glasnim zaklinjanjem:

»V imenu Jezusa Kristusa,
odrešenika gospoda
vladarja belih nebes,
lučam vate kamen zavrženi
Satan pekleni!
Prebada te Svetega Jurija pravo,
zapusti to dušo neomadeževano!
Izganjam to kal prekleto!
V milosti Svetega Janeza, amen.«

in jo izdatno poškropil z blagoslovljeno vodo. Nataša se je zdrznila, kot bi prejela silovit udarec z bičem. Zato sem samozavestno nadaljeval z zaklinjanjem:

»V imenu Jezusa Kristusa,
odrešenika gospoda
vladarja belih nebes,
lučam vate kamen zavrženi
Satan pekleni!
Prebada te Svetega Jurija pravo,
zapusti tuzemstvo s krvjo prepojeno!
Izganjam to kal prekleto!
V milosti Svetega Janeza, amen.«

Ponovno jo blagoslovim z žegnano vodo. Nataša se je medtem silovito stresla in je s hripavim, počenim glasom izustila:
»Nič mi ne moreš!«
Moja samozavest je medtem močno narasla, kajti hudiča sem očitno izvabil na plano, da se je pokazal. Zazrl sem se v njene polne grudi, drhteče od njenega diha, točneje v našpičene prsne bradavičke, ki so, varno skrite pred pogledom, brezsramno izzivale izpod spodnje majice.

»V imenu Jezusa Kristusa,
odrešenika gospoda
vladarja belih nebes,
lučam vate kamen zavrženi
Satan pekleni!
Prebada te Svetega Jurija pravo,
zapusti nebeško kraljestvo od silnih oteto!
Izganjam to kal prekleto!
V milosti Svetega Janeza, amen.«

»Nič mi ne moreš,« je ponovno zaničljivo dahnila. Hotel sem ji zadati blag udarec čez hrbet, a mi jo je uspelo samo pogladiti preko hrbta. Nisem je zmogel udariti. Na žalost, pa je moja dlan zdrknila pod njen pas in se ustavila na tistem delu popolnoma razmočene tkanine, ki je prekrivala njen sram. Nastopil je trenutek slabosti. Divje sem odvrgel sutano in vzel Natašo od zadaj.
»In ona?« prekine mojo pripoved ordinarij.
»Ni se upirala. Nasprotno, celo voljno, prav uslužno se je zasločila.

Potem me je oblila blesteča svetloba,« nadaljujem s svojo pripovedjo. »Skozi priprte veke sem zagledal bele peruti in v sluh se mi je prikradel prhet in šelest. Nato se mi je stemnilo pred očmi. Zagledal sem zvezde, in ko sem ponovno odprl oči, sem lahko videl razpelo s police nad posteljo, kako se vrti okoli svoje osi. »Skušnjavec? Asmodej? Ne, Lucifer,« sem pomislil. Takoj sem jo odrinil od sebe, zavedajoč se, kako nebogljeno in nespametno sem se ujel v zanko, ki mi jo je tako vešče, bistroumno nastavil Satan in me premamil v greh. »O Bog, kam sem zabredel?« Medtem je Nataša začela tožiti:
»Poglejte, kaj ste mi naredili. Vzeli in uničili ste mojo krepost, ki sem jo tako skrbno varovala za nekoga, ki me bo zares ljubil!«
Odgovorim z zaklinjanjem: »Žegnane vode sol in blagoslov, ženem te, vrag!« in jo izdatno poškropim z žegnano vodo.
Ona nadaljuje: »Želela sem podariti krepost nekomu, ki bo pozoren do mene.«
»Žegnane vode sol in blagoslov, izganjam te, hudič!« sem se zaklinjal še glasneje in jo ob tem divje škropil z blagoslovljeno vodo.
»Za nekoga, ki bo močan, a me ne bo ranil.«
»Žegnane vode sol in blagoslov, ženem te, Asmodej!« sem kričal.
»Za nekoga, ki bo vse življenje samo moj, ki mi bo vdan in me po Božje častil. Za katerega bi drugi izkopala oči!«
»Žegnane vode sol in blagoslov, izganjam te, Lucifer!« sem tulil in jo močno udarjal po hrbtu ter ponovno kričal: »Žegnane vode sol in blagoslov, gonim te, Satan.« Začel sem se sliniti in na ustih se mi je začela nabirati pena. Skušal sem zaključiti obrazec:

»Gospod, sprejmi moj dar
besede v imenu
Svetega Janeza izrečene,
amen!«

Pokrižal sem se. A v sencih sem zaslišal prediren, zaničevalen krohot, ki se je počasi prelevil v rezko renčanje, katerega votel trepet sem lahko čutil na prsih. V trebuhu me je težilo, kot bi bil pogoltnil kovaško nakovalo.
»To je obsceno,« je dejala Nataša in se zravnala na postelji. »Izrabili ste moje zaupanje in me zlorabili. Navaden slepar ste!«
Nataša se je jezno namenila proti stolu, kjer so bila zložena njena oblačila.
»Ne, ne niste slepar. Vi ste blaznež!«
»Ne odhajajte!« sem zatulil, a Nataša se ni zmenila za mojo prošnjo.
»Ne zapuščajte me samega,« sem skoraj cvileče moledoval.
Ne da bi mi namenila pogled, je s hladno osornostjo odvrnila:
»Glede na storjeno, si zagotovo ravno to zaslužite.«
Vrgel sem se na kolena in klečal pred njo:
»Rotim vas, ne odhajajte, vendar! To je bil samo trenutek slabosti, ki ga bom še drago plačal. Zdaj so v meni Satanove klice. Pomagajte mi! Ne morem in ne smem ostati sam.«
Premerila me je s pogledom polnim obtožujočega pomilovanja:
»Kot da jaz lahko zavoljo tega kaj storim?«
»Uporabite obrazec in nadaljujte z izganjanjem!«
Ponovno je premerila mojo usmiljenja vredno dušo in jezno stisnila ustnice.
»Naj bo,« je po kratkem premoru pristala.
»Nimava veliko časa. Ukrepati morava hitro, preden hudičevo seme vzkali in se dodobra razraste. S police vzemite molitvenik, moje zapiske z obrazcem, Sveto pismo in, kot sem dejal, nadaljujte z obrazcem.«
Legel sem na posteljo in ji velel:
»Začnite z molitvijo Rožnega venca!«
Z resnobnim izrazom na licu je polistala po molitveniku in nato je pričela mrmrajoče žebrati Rožni venec:

»Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen«.

Nekje globoko v meni se je prebudil otrok, ki je neumorno, neutolažljivo, vročično vekal. Začel sem se znojiti in tresti, kar je Nataša nedvoumno morala opaziti.
»Glasneje!« ji glasno zaukažem.
Pokrižala se je in dvignila glas:

»Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.«

»Prasica!« sem glasno siknil in otroški jok v meni se je prelevil v glasno renčanje. A Nataša se ni dala motiti. Še glasneje je molila:

»Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.«

Strogo je ponavljala molitev v vseh njenih različicah. Jaz pa sem renčal, se slinil, se krohotal ter vmes kvantal in nespodobno preklinjal. Nedvomno pa sem bil tudi spolno vznemirjen. Pokrižala se je in vsemu naporu navkljub je glasno, skorajda kriče nadaljevala z zaklinjanjem:

»V imenu Jezusa Kristusa,
odrešenika gospoda
vladarja belih nebes,
lučam vate kamen zavrženi
Satan pekleni!
Prebada te Svetega Jurija pravo,
zapusti to dušo neomadeževano!
Izganjam to kal prekleto!
V milosti Svetega Janeza, amen.«

Njene besede zaklinjanja so me bičale z ostro, žgočo bolečino. Škropila me je z blagoslovljeno vodo. Kaplje so kot razbeljene vulkanske iskre padale na mojo kožo. Stresal sem se, cvilil od bolečine in se zvijal v klobčič. Ponavljala je obrazec zaklinjanja v vseh podrazličicah, dokler se ni vidno izčrpana ozrla po meni, ki sem drhtel in še naprej tiho renčal. Ozirala se je po sobi in se nervozno prestopala v krogu, nevedoč, kaj ji je še storiti.

»Vaša ekscelenca, tukaj bi svojo izpoved zaključil, kajti tistega kar je sledilo, ne bi želel pripovedovati in tako omadeževati dobro ime in čast gospodične Nataše, ki nosi prav malo krivde v tej zgodbi.«
A škof je neizprosen: »Vse mi morate zaupati, kajti le tako bom lahko ocenil obseg vašega prekrška in težino vašega greha.«

Zazrem se na mizo, v listič z Natašinim zapisom in tiho nadaljujem s pripovedjo. "Potem me je začela oralno zadovoljevati in med vsakim predahom je hlastno kričala:
»Žegnane vode sol in blagoslov, ženem te, vrag!«
Jaz pa sem le renčal. Še naprej me je škropila z žegnano vodo in se ob tem zaklinjala:
»Žegnane vode sol in blagoslov, izganjam te, hudič!«
»Anazamu Ardnac! Anazamu Ardnac … !« sem začel tuliti.
»Kaj ste dejali?« me prekine ordinarij.
»Če izgovorite nazaj, dobite 'candra umazana',« prostodušno odgovorim.
»Žegnane vode sol in blagoslov, ženem te, Asmodej! …«
In jaz sem ponovno porogljivo odgovarjal z: »Anazamu Ardnac! Anazamu Ardnac … !«  
»Žegnane vode sol in blagoslov, izganjam te, Lucifer! …« in »Žegnane vode sol in blagoslov, gonim te, Satan.«  
Potem se je pokrižala in zdrdrala:

»Gospod, sprejmi moj dar
besede v imenu
Svetega Janeza izrečene,
amen!«


Premerila je mojo pomilovanja vredno podobo. »Ne pomaga,« si je tiho dejala in obenem tlesknila z dlanmi po svojem boku. Potem je k obrazcu samovoljno pridala naslednje besede:

»Seme hudičevo, boš zatrto,
v kali boš zamrlo!«

Potem je pokleknila in sedla name okobal."
»In vi?« me prekine ordinarij.

Poniknil sem v nasladi in se razblinil v ponoru sladostrastja. Hotel sem zakričati: »Satan ven! Roke stran od mene, hudič!« a bržkone sem iz sebe spravil samo grleno renčanje. Toda kmalu je prišla odrešitev in za trenutek mi je odleglo. Prevel me je občutek mogočnosti silnega poganskega boga Peruna. »Hudičevo delo,« pomislim. Vstanem s postelje in ležem s trebuhom na tla, odročim in si glasno rečem:
»O Gospod, zatekam se v tvoje naročje. Tok Satanove sile je premočan. Pomagaj mi in odreši me iz globočin hudičeve struge!«
»Kaj moram zdaj narediti?« me prekine Nataša.
»Berite iz Razodetja apostola Janeza!«  
Nataša je začela mrzlično listati po Svetem pismu: »Iz katerega dela in kje naj začnem?«
Ponovno sem začel renčati. Besede, ki jih je brala, so glasno bile v mojo zavest kot težko kladivo po nakovalu v kovačnici. Ničesar nisem slišal. Mislil sem, da bom zblaznel. Po volčje sem tulil in se ob tem zvijal, bevskal in cvilil kot stekel pes ali kot mačke, ki se parijo in ob tem, bržkone, še strahovito preklinjal. Zadnje, kar sem lahko slišal iz Natašinih ust, je bilo: »… kateri niso spoznali Satanovih 'globin', kakor jih imenujejo … … in pasel jih bo z železno palico kakor se lončene posode razbijajo – kakor sem tudi jaz prejel od svojega Očeta – in dal mu bom zvezdo Danico …«
Nastopil je trenutek odrešujoče tišine. Na vratih sobe se je prikazala sestra Kerubina. Skozi okno sem nekje iz daljave zaslišal kopitljajoči peket.
»Kaj tako strmite?« je Nataša nekoliko kljubovalno namenila vprašanje sestri Kerubini. »Mar ne vidite, da ženeva Satana, izganjava hudiča.«
Sestra Kerubina se je pokrižala in urno izginila.
»Dovolj bo,« rečem Nataši. »Če to, kar sva storila dosedaj, ne zadošča, da bi bil hudič premagan in pregnan, ne bo pomagalo, četudi do onemoglosti ponavljava obred.«
»Pa ona?«
»Naznanila me bo, kajpada. Tako ji veleva njena dolžnost.«
»Potem pa bo najbolje, če zdaj grem.«
»Pojdite. Bog z vami in hvala.«
»Zbogom.«

»To je vse, kar imam v povezavi s tem dogodkom povedati,« rečem ordinariju.
»Ja, sestra Kerubina je povedala, da so iz vaše sobe prihajali tako grozljivi, nečloveški zvoki in kričanje, da je morala vstopiti, misleč, da je komu slabo.«
Škof se je zamislil in po nekaj trenutkih je s preudarnim glasom spregovoril:
»Glede na to, da gospodična ni iz vaše fare, vam tokrat spregledam. Glejte, da se kaj takega nikoli več ne ponovi. Glasno berite iz Prvega lista apostola Janeza. Saj poznate besede: 'Vsakdo, ki dela greh, dela tudi nepostavno, in greh je nepostavnost. In veste, da je on prišel, da bi grehe odvzel, in greha na njem ni. Kdor v njem ostane, ne greši. Kdor pa je grešil, ga ni videl in ga ni spoznal. Otročiči, nihče vas naj ne zavaja. Kdor dela pravico, je pravičen, kakor je on pravičen. Kdor dela greh, je iz hudiča; kajti hudič greši od začetka. Zato je prišel Sin Božji, da bi hudičeva dela razdejal. Kdor je rojen iz Boga, ne dela greha, ker njegovo seme ostane v njem. Po tem se spoznajo otroci božji in otroci hudičevi.'«
Medtem ko je ordinarij izgovarjal te besede, se je blago nasmihal in v njegovem pogledu sem lahko nedvoumno zaznal svetal lesket hladne nejevere.
»Kaj pa, če so hudičevi zasevki še vedno v meni?« vprašam.
Škof se vidno zdrzne: »Potem pa morate poiskati pomoč izkušenega strokovnjaka. Predvsem pa ne počnite ničesar več na lastno pest. Bog vam bo odpustil grehe. Pojdite v miru.«
»Bogu hvala,« in odidem.

Nataše nisem več videval prihajati k maši. Čez nekaj mesecev sem jo videl v nekem sivem, predmestnem blokovskem naselju, kamor sem šel spovedat neko umirajočo ženico. Videl sem jo izstopati iz dokaj dragega avtomobila. Oblečena je bila v rdeče krilo in v tistem trenutku sem lahko opazil čipkaste podvezice na samostoječih hlačnih nogavicah. Ni me videla, medtem ko se je, z angelsko gracioznostjo namenila v eno izmed stolpnic. Nekje iz daljave sem zaslišal zavijajoče tuljenje psa. Tisti trenutek se mi je zazdelo, da se je ustavil čas, z njim zemlja ter celoten svet, ki je pričel votlo renčati. Privoščljivo, vreščeče režanje se mi je prikradlo skozi ušesa. Šele takrat sem zares dojel težino Jezusovih besed pred Pilatom: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali …«
Pokrižal sem se in si dejal: »Amen.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil https://plus.google.com/u/0/+MarkoVitasorigins/posts
 
V IMENu NATAŠe
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» Nataša Novak - Nash
» VABILO NA DIALEKTO 2012

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: