Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» DESETEGA DECEMBRA (SUNSHINE)
by Saša Atanasov Sre 7 Dec 2016 - 5:52

» ONA UŽIVA
by Saša Atanasov Tor 6 Dec 2016 - 15:43

» INTEGRAL
by marko vitas Tor 29 Nov 2016 - 21:36

» 2012 - MANDELA EFFECT
by Saša Atanasov Sob 26 Nov 2016 - 18:19

» VLAK ZA DUNAJ
by Saša Atanasov Čet 24 Nov 2016 - 11:26

» O sanjah..
by marko vitas Tor 22 Nov 2016 - 19:12

» GRAD (REKVIEM)
by Saša Atanasov Pet 18 Nov 2016 - 15:05

» ZASMEHOVALEC
by Saša Atanasov Sre 16 Nov 2016 - 15:42

» TRPLJENJE
by Saša Atanasov Čet 10 Nov 2016 - 10:01

» KLAVIR
by Saša Atanasov Ned 6 Nov 2016 - 23:11

» CASTELLUM VELDES
by Saša Atanasov Pet 4 Nov 2016 - 12:43

» 103. kavarniški večer - ZARJA VRŠIČ
by Nuša Ilovar Čet 3 Nov 2016 - 15:42

» Predstavitev poezije Nuše Ilovar v besedi in glasbi
by Nuša Ilovar Sre 2 Nov 2016 - 12:03

» SAM
by Saša Atanasov Sre 2 Nov 2016 - 8:55

» VELIKI BABILON IN POTRESI
by Saša Atanasov Pon 31 Okt 2016 - 22:55

» ZADNJI DAH 2
by Saša Atanasov Ned 30 Okt 2016 - 18:57

» GRAD KAMEN (BEGUNJE NA GORENJSKEM)
by Saša Atanasov Pet 28 Okt 2016 - 11:18

» ČRNI PESNIK 2
by Saša Atanasov Čet 27 Okt 2016 - 18:25

» VSE JE ZAMAN
by Saša Atanasov Sre 19 Okt 2016 - 16:37

» Literarni večer ob besedi, plesu in zvoku!
by Vesna Kukić Sre 19 Okt 2016 - 7:02

» Jesenska balada
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 15 Okt 2016 - 10:19

» 102. kavarniški večer - MILENA ŠIMUNIĆ
by Nuša Ilovar Sre 5 Okt 2016 - 22:34

» DISTOPIJA
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 10:57

» Bojan Ekselenski: Terorist
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:31

» Vsebina Supernove, prve tiskane slovenske revije za spekulativno fikcijo
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:27

» Supernova, prva slovenska literarna revija za spekulativno fikcijo.
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:19


Share | 
 

 TANNHÄUSER NA DIZLU

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
marko vitas



Male
Število prispevkov : 73
Starost : 50
Kraj : Laze pri Borovnici
Datum registracije : 24/01/2012

ObjavljaNaslov sporočila: TANNHÄUSER NA DIZLU   Pet 17 Jul 2015 - 16:55

TANNHÄUSER NA DIZLU


Zdaj razumem Manon Lescaut in ubogega viteza,
ki jo je oboževal še kot priležnico koga drugega,
celo na sramotilnem stebru. Ljubezen ne
pozna kreposti, zaslug, ljubi in odpušča in prenaša vse, ker mora.
Ne vodijo nas naše sodbe. Ne odlike, ne napake,
ki jih odkrivamo v ljubljenem bitju, nas ne mamijo v predanost
ali v zgrožen umik. Sladka, otožna, skrivnostna sila nas vodi,
da prenehamo misliti, čutiti, želeti.
Prepuščamo se njenemu vodstvu in ne sprašujemo kam.

(Leopold von Sacher-Masoch, Venera v krznu)


Tisoči kilometrov so že za nama. Motor vlačilca zamolklo s prijetnim dizelskim zvenom prede pod nama. »Še nekaj sto krepkih kilometrov morava prevoziti do doma,« sem si mislil. Toda ne, zmanjšam hitrost in zavijem na avtocestno počivališče. Moj sovoznik Andrej, mladi Štajerec, ki je pustil službo v tovarni, naredil vozniški izpit za najtežja tovorna vozila in se je zavoljo boljšega plačila zaposlil pri naši špediciji, me z dvignjeno obrvjo presenečeno pogleda.  
»Andrej, tukaj morava ustaviti. Voziva že štiri ure in pol. Če pride policijska kontrola, nama kazen ne uide. Pri kontroli vozniških kartic kifeljci ne poznajo milosti. Pri tahometru si se lahko še nekako izgovoril, proti čipirani kartici pa ne moreš nič. Zadnjič sem moral plačati sedemsto čukov za ušive pol ure prekoračitve delovnega časa iz lastnega žepa, kajti šef ni hotel ničesar slišati o povračilu,« sem mu dejal.
Andrej mi mirno prikima in se skozi sončne naočnike zazre skozi vetrobransko steklo v svetal poletni dan. Pozno popoldne se je začelo lenobno prevešati v prijetno topel poletni večer. Andrej je mlad, še popolnoma neizkušen voznik. Dodelili so mi ga, da ga izkušeno uvedem v skrivnosti tovornjakarskega poklica. Na parkirišču ustavim in parkiram vozilo nekam na rob prostora, dodeljenega za večja tovorna vozila. Rezek hrum dizelskega motorja zamre in zasliši se sikajoči piš hidravlike.
»Tukaj bova prenočila. Še prej pa si pripraviva večerjo. Imam tudi juho iz vrečke. Nekaj toplega se bo zagotovo prileglo.«  
Razprostreva mizico za kampiranje in dva majhna zložljiva platnena stolčka ter priročni plinski kuhalnik. Pogrejeva vodo in streseva vanjo juho v prahu iz vrečke. Med srebanjem prijetno dišeče juhe zreva na vrvež avtocestnega parkirišča. Tovornjakarji kot midva, poslovneži v elegantnih limuzinah in terencih, družine v enoprostorcih in karavanih, vsakdo s svojim ciljem, vse nekam vrvi. Juha naju okrepča in Andrej me naposled vpraša:
»Ali je res, da si pustil študij zavoljo dela na špediciji, ali ti je kaj žal?«
Odvijam v polivinil zavit sendvič, tako da mi ni potrebno zreti Andreju v oči:
»Ne, ni mi žal. Nikdar nisem zares obžaloval svoje odločitve.«
»Kaj pa si študiral?«
»Najprej biologijo, in ker ni šlo, sem naslednje leto presedlal na zgodovino umetnosti in filozofijo. Potlej sem se zakavsal in moral sem si poiskati službo.«
Medtem se pred nama, kot bi padla iz neba, pojavi lepotica v poslovnem kostimu. Skoraj sem že stavil prste v usta, da bi glasno zažvižgal, a si zadnji trenutek premislim, ko opazim, da lepotico spremlja hrust oglatega videza, prav tako oblečen v črno poslovno obleko. Okoli vratu pa ima zavezano vitko črno kravato. Zato lahko le ponižno spustim pogled.
»Dober večer,« naju pozdravi lepotica bujnih, dolgih, svetlo rdečih, kodrastih las, ki ji razpuščeni padajo preko ramen.
»Dober večer!« glasno z nasmeškom odvrneva.
»Da ne izgubljamo časa, bova kar prešla k bistvu,« z muzajočim se nasmeškom reče lepotica, »snemamo pornografski film in iščemo statiste, ki bi hoteli nastopiti. Ali bi se morda vidva preizkusila? Dobro plačamo. Če se dobro odrežeta, vama tisoč do tisoč petsto evrov na vsakega ne uide.«
Pogledam Andreja, a ni videti navdušen. Ko naposled opazi moj pogled, resnobno odkima.
»Daj no, Andrej,« ga skušam opogumiti, »tisoč evrov nama pade v žep, pa še nafukala se bova.«
»Ne, ne, to ni zame,« ostaja neomajen Andrej.
Obrnem se k lepotici in v znak pristanka prikimam.
»Potem pa, kar stopite z nama!« veli lepotica.
Andrej me pogleda izpod obrvi in me resnobno opomni: »Samo pazi, da ne končaš brez ledvice na kakšni črni kliniki!«
»Ta dva sta resna. Andrej, samo na toplem ga bova imela in še najmanj tisoč evrov pobaševa. Daj no, ne bodi šleva,« ga še poslednjič skušam opogumiti. A Andrej ostane neomajno neizprosen.

Z lepotico in moškim, ki jo spremlja, sedemo v črno limuzino in oddrvimo proti prvemu izvozu z avtoceste. Hrust robatega videza, mrko resnobno upravlja vozilo, a hitro in zanesljivo. Niti malo se ne smehlja, medtem ko je lepotica videti židane volje. V rokah porcelanasto mlečne polti drži škatlo s čokoladnimi bomboni in se izzivalno sladka z njimi. Ponuja jih tudi meni, a jih nočem. Iz vljudnosti naposled vzamem enega. Vozimo deset, morda dvajset kilometrov po slikoviti podeželski pokrajini s poredko posejanimi kmetijami, dokler se ne ustavimo na parkirišču hotela z imenom FREYJA VANADIS. »Khe,« pomislim skozi nasmešek, »hotel so si našli za svojo raboto. Ime hotela zveni nekam norveško.«  
Izstopimo iz limuzine, lepotica mi prične hlastno zagotavljati, da upoštevajo diskretnost in zasebnost in da posneti material zagotovo ne bo distribuiran po Sloveniji. Medtem ko gremo mimo recepcije, receptor samo prikima hrustu v črni obleki.
»Zdaj vas bom prepustila gospodu Nikosu, ki vam bo pokazal garderobo,« in z roko, ki ima dlan obrnjeno navzgor, pokaže na hrusta v črni obleki, ki nas je vozil v limuzini.

Gospod me je popeljal v garderobo in mi ponudil črne usnjene tangice:
»To morate obleči za nastop!« reče resnobno mrko.
Gospod Nikos zapusti garderobo in zapahne vrata za seboj. Slečem svoja oblačila in jih obesim na obešalnik v ta namen pripravljeno kaseto in si nataknem tangice. Pogledam se v garderobno ogledalo. Počutim se lepega in samozavestno močnega, da bi gore premikal. Nad vrati v garderobi, do katerih vodijo krajše stopnice, se na elektronskem prikazovalniku izpiše: VSTOPITE. Odrinem drsna vrata in vstopim v nekakšno črno prebeljeno čakalnico in sedem na stol poleg belolasega starejšega gospoda drobne postave, prav tako oblečenega v usnjene tangice. »Kakih šest križev mora šteti,« pomislim.
»Kaj pa vi tukaj delate oziroma igrate?« ga povprašam.
Obrne se k meni. Obraz ima spačen od strahu in od nekakšnega kesanja oči polne solz:
»Samomorilec sem. To je senatorij za norce, take težke norce.«
Na njegovem hrbtu opazim še ne zaceljene brazgotine. Videti je, kot da je starejšega gospoda nekdo hudo prebičal. »Sado-mazo pornič, upam samo, da meni ne bo potrebno kaj takega početi,« v mislih tolažim svoj dvom. Gospod predme pomoli listek papirja, na katerem je bilo s krevljasto in drhtečo pisavo napisano:

»Vsem zdravnikom, medinskim sestram in bratom, pacientom, paznikom in seveda gospodarici Wandi pravim, da se naj na široko ogibajo štrika. To ni dobro. Potem pridejo policaji in bolničarji in življenje potem postane nadvse težavno. Iskreno se kesam, da sem brez potrebe skorajda zaigral in zavrgel svoje življenje!«

»Hm,« pomislim, »kako nenavadno za pornografijo.« Odprejo se vrata. Na vratih se prikaže lepotica, prav tista, ki me je našla na avtocestnem parkirišču. Oblečena je v črn korzet, na katerega so pripete samostoječe najlonske nogavice, lase pa ima spete v veliko antično figo. V rokah igraje krivi velik bič. Prav takega, kot sem ga videl v neki telenoveli, ki so ga uporabljali za kaznovanje ubeglih sužnjev in dresuro mastifov. »Huh, kakšna prasica!« si mislim.  
»Richardson not!« se zadere z visokim zvonkim glasom, medtem ko z bičem, v znak neučakanosti, lahno tleska po svojih stegnih.
Starček plane s stola in se ji vrže pod noge kot najzvestejši pes čuvaj in ji začne poljubljati brezhibno, bleščeče zloščene usnjene škornje, na katerih ni videti niti ene same gubice:
»Kesam se, iskreno se kesam, gospa Wanda! Obljubim, da tega ne bom več nikdar poizkušal!« hlastno obljublja stari gospod.
»Not, sem rekla!«
In starček se urno, kot pes za ponujeno klobaso, po štirih odplazi skozi vrata, ki jih gospa Wanda zatem odločno zapahne.
Prislonim uho na težka masivna vrata. Zdi se mi, kot da iz daljave slišim zamolklo pokanje biča in tiho stokanje. Med vsakim pokom in stokom podzavestno stisnem veke. Zazdi se mi, da slišim tudi njeno kričanje:
»Te že še naučim reda … te že še … !«
»Andrej je imel prav. Tole nekam neznansko smrdi. Ponudba je bila preveč ugodna, da bi bila lahko resnična,« pomislim. Skorajda v paniki se namenim proti garderobi. Odprem drsna vrata skozi katera sem vstopil. Toda pred vrati garderobe prostaško sedi gospod Nikos. S svojo iztegnjeno, kot steber krepko nogo, naslonjeno na ograjo stopnic, mi preprečuje, da bi lahko zakoračil dalje.  
»O ne, žal pot ven vodi samo skozi vrata gospodarice Wande,« odvrne gospod Nikos. Njegov obraz ni več mračno mrk, temveč ima na ustih nasmešek, ki je več kot očitno poln nekakšnega skrivnostnega in hkrati privoščljivega prezira. Ponižno se obrnem nazaj in zaprem vrata za seboj. »Kako pa je bilo to naivno,« pomislim.

Hrup na oni strani vrat zamre, vsaj tako se mi zdi. Sedem nazaj na stol. Vrata se kmalu ponovno odprejo. Na vratih se prikaže gospa Wanda.
»Gospod Petelinsek! Stopite naprej!«
Vstanem s stola in se namenim skozi vrata, medtem ko se gospa Wanda nervozno, z videzom strogosti, lahno tleska z bičem po svojem stegnu.
»Ne bojte se,« mi z zaupnim izrazom na obrazu veli, »upam, da bova dobro sodelovala. Najprej vam moram v znak dobrodošlice razkazati naš senatorij. Stopite z menoj!«
Ničesar ne odvrnem. Nameniva se po hodniku, ki vodi iz prostora, v katerem sta dva stola, steber in zofa. En stol je večji in nekoliko spominja na vladarski tron, nedvomno Wandin in drugi manjši, ki je najverjetneje namenjen trpinom. Na hodniku odpreva prva vrata. Zasliši se glasno branje kot molitev v cerkvi:

»... Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: 'Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.' Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: 'Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.' Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro …«

»Tule so navadni hudodelci in zlikovci. Ponavljajo Evangelij. Morajo se ga naučiti na pamet. Ob vsaki najmanjši napaki zapoje bič!« pravi Wanda in zapre vrata. Napotiva se dalje. Odpreva naslednja vrata. Zaslišijo se glasovi:

» …  je pravna in socialna država …« » … ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno …«

Trpini glasno berejo Ustavo in se ob tem na svojih sedežih lahno priklanjajo, kot mladeniči v medresah, ki se učijo Korana:

» … Stanovanje je nedotakljivo. Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati ...«
» … zagotovljena je tajnost pisem in drugih občil …«
» … zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja …«

»Tole so politični kriminalci, nažalost povečini manjše ribe. Večje se ne pustijo kar tako ujeti,« reče Wanda.
Zapre vrata in me vodi do naslednjih vrat, za katerimi trpini sedijo v popolni tišini.
»Kdo so tile in zakaj so tako tiho?«
»To so krivci krvnih in spolnih deliktov. Pri teh niti malo ne pomaga beseda, marveč samo bič. Tako, prišla sva na konec.«
»Ampak, zakaj sem tukaj. Saj vendar ne spadam med nobene izmed teh.«
»Gospod Petelinsek, vi ste vendar bolnik, tak težek bolnik. Šovinist ste in za vas imamo pripravljeno prav posebno obravnavo! Stopite za menoj!«
Da bi močneje podkrepila svoje besede, v prazno poči z bičem. Odvede me v manjšo knjižnico na koncu brezhibno zloščenega hodnika, po katerem glasno odmeva korak njenih škornjev. S police vzame drobno knjižico: Venera v krznu, Leopold von Sacher-Masoch, in mi jo odločno potisne v roke.
»Tole boste pisno obnovili in napisali svoje vtise ter presojo. Potem bomo pa videli!« mi veli in si medtem z bičem nervozno tleska po stegnih.
»Vaša kura lahko nekaj časa traja, vsaj nekaj dni. Zato pokličite svojega sodelavca,« in predme postavi moj mobitel. Pokličem Andreja in mu razložim, da je zaslužek zelo dober, ter da me še nekaj dni ne bo. Prosim ga, naj se z vlačilcem odpelje domov in na špediciji v mojem imenu zaprosi za nekaj dni dopusta zame. Andrej je očitno zaskrbljen in nekoliko nejeveren. V odgovor me sprašuje, če je z menoj vse v redu. Hlastno, a odločno mu pritrjujem, da je z menoj vse v redu. Posloviva se. Gospa Wanda mi ponovno vzame moj mobitel in se nameni proti vratom, še prej pa me močno z bičem ošvrkne po moji goli koži. Zdrznem se od režeče bolečine. Togotno zakoračim proti gospe Wandi, a se medtem na vratih prikaže postava gospoda Nikosa z resnobnim izrazom na obrazu, dvignjeno brado in prekrižanimi rokami na prsih.
»Naj vam bo to v opomin, da bo delo dobro opravljeno!« reče gospa Wanda in zapahne vrata za seboj.  

»Jebemti svet!« zakolnem in zalučam knjigo v steno. Poskušam se zbrati. Globoko zavzdihnem in začnem razmišljati: »Po toči zvoniti je prepozno. Že zdavnaj, najkasneje pa takrat, ko sem sédel v njeno limuzino, je zatipala moja oslovska ušesa. Ne preostane mi drugega …« Poberem knjigo s tal ter sedem za masivno mizo v knjižnici. Pomislim: »Obiskoval sem dva prva letnika na univerzi. Bom že zmogel nekaj napisati …« in začnem brati:

»Bil sem v ljubeznivi družbi.  
Pri masivnem renesančnem kaminu mi je nasproti sedela Venera, toda ne kot kakšna koketa, ki se pod tem imenom vojskuje proti sovražnemu spolu kot mademoiselle Kleopatra, temveč prava boginja ljubezni …«


Obsojen na knjižnico berem. Berem brez prestanka, razen kadar moram na stranišče, ali kadar spim v svoji špartanski sobici, ki so mi jo dodelili, ali ko obedujem. Obroke mi, zaradi posebne obravnave, prinesejo kar v knjižnico, tako da ne morem imeti nobenih stikov s sotrpini. Nekako čutim, da je morda tako še najbolje, manj je nepotrebnih stikov, ki bi lahko odvrnili mojo pozornost od naloge, ki jo moram opraviti, da bi se lahko karseda hitro vrnil k ženi in otrokom. V nekaj dneh pridem na konec zgodbe. »Ni kaj, zabavno čtivo,« si priznam, »letnik umetnostne zgodovine mi morda lahko vsaj malo pomaga iz zagatnega položaja.« Iz petnih žil se skušam spomniti česarkoli iz predavanj o leposlovju. Naposled vzamem v roke pisalo in papir ter začnem pisati:

V igri je nadsenzualnost ali celo nadnaravne izkušnje glavnega junaka. Osnovna teza je romana je, da če nekdo želi v ljubezni resnično uživati, se mora partnerju popolnoma podrediti. Mora mu biti popolnoma vdan in podložen ter karseda ponižen. V podkrepitev svoje teze navaja primer antičnih in srednjeveških mučencev. Avtor nas nato v premočrtnem, a nedvomno zanimivem dramaturškem loku vodi do Goethejevega spoznanja, da je človek lahko samo 'kladivo ali nakovalo', oziroma do Nietzschejanskega moralnega nauka, da 'kdor se pusti bičati, si zasluži biti bičan'.

Z izdelkom sem moral pred gospo Wando skozi sprejemnico, v katero vodi pot skozi vrata iz garderobe. Duri se kmalu tleskoma odprejo:
»Gospod Severin Petelinsek, naprej!«
Stopil sem skozi vrata in znašel sem se pred gospo Wando, ki je sedela, kot kraljica na tronu, na večjem stolu. Skušam ji predati svoj izdelek na papirju, a se za menoj zasliši glas gospoda Nikosa: »Poklon gospodarici!«
Priklonim se in ji predam svoj izdelek.
»Na kolena, suženj!« je zvonko kriknila in si istočasno lahno tleskala s konico biča po dlani levice.
Ozrem se naokoli in za seboj opazim gospoda Nikosa s prekrižanimi rokami na prsih in resnobnim, mrkim pogledom, ki me skrbno motri. Ne preostane mi drugega, kot da se spustim na kolena.
»Samo to?« vpraša gospa Wanda.
»Samo to,« odgovorim.
»Mhm … Kako morete govoriti na tak način o bičanju, da si kdorkoli zasluži bičanje. Kuš! Kakšna ohola neumestnost pa je to? Kaj pa Jezus Kristus, ki se je dal bičati za resnico, postavo in pravico za vse nas? Kaj mislite o tem? Žal vas moram zaradi te predrznosti prebičati. Gospod Nikos!«
Grški hrust me grobo in močno prime pod pazduho in me odvede do stebra ter me z lisicami na rokah, okobal prikleni ob steber.
»Pravzaprav tista postavka o resničnem užitku v ljubezni sploh ni slaba. To je edino dobro v vaši oceni. Vendar vas moram bičati, da boste temu primerno uslužen in poslušno podložen, kajti najprej je potrebno stopiti vaš jaz oziroma ego, da se razblini v popolni ljubezni. Želim si, da revidirate vaše zablode in posledično vaše mišljenje!«
Biča me srdito in od bolečine se zvijam kot črv na planem. Potem me gospod Nikos odvede v mojo sobo. Od boleče izmučenosti hitro zaspim. Naslednji dan se zgodaj namenim v knjižnico. »Kristusa močno ceni,« pomislim. Vzamem v roke Evangelij. Naključno polistam po knjigi. Pozornost mi pritegne odstavek iz Evangelija po Luku:

Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.

»Hm …« pomislim. To bo rešitev problema. Prepišem odstavek in pokličem gospoda Nikosa, da me odvede pred Wando. Pred gospo Wando padem na kolena in ji predam listek. Medtem ko bere, ji hlastno začnem zagotavljati:
»V nebeškem kraljestvu je vse drugače, prvi so zadnji in zadnji bodo prvi.«
»Že dobro,« mi neprizadeto odvrne. »Vem, vem iz nereda in dekadence se ne more poroditi ničesar dobrega, še posebej ne novi človek. Jezus je vedel za ta problem, zato je lahko prerokoval v odstavku, ki ste ga prepisali. Brez hudih besed o fašizmu je jasno, da ko Aladinov duh dekadence uide iz svetilke, ga ni Maxwellovega demona, ki bi ga spravil nazaj v svetilko. Nekdo iz ozadja peha našo civilizacijo v dekadenco. Zato je Sacher-Masoch danes na splošno socialno nesprejemljiv.«  
Wanda se prične gladiti po notranjosti stegen in z raskavim glasom reče: »Tak Maxwellov demon imam tukaj,« in se ob tem začne izzivalno smehljati.
Dvignem se in se napotim proti njej. Njene grudi pod našpičenim nedrčkom korzeta se mi zdijo neustavljivo vabljive. »Hm, ta zagotovo mora biti za ravs in kavs hkrati,« pomislim in ji rečem: »Vi niste ženska, vi ste boginja. Ne vzdržim več, dovolite, da vas objamem.«
Ošvrkne me z bičem in režeča bolečina se mi razleže po telesu: »Kuš! Suženj stoj! Takole na lahko pa ne bo šlo z menoj.«
Zastanem.
»Ponovno vas moram bičati. Tokrat še srditeje. Prav nič ne razumete. Ljubezen ne more biti klena in ne more poznati zaslug. Šla sem skozi to stopnjo. Razdajala sem se, kolikor sem se le mogla in je bilo mogoče. Vse za ljubezen. Človek mora pasti v blato, da iz njega lahko enkrat vzkali kot cvet. Moraš biti nekaj časa gosenica, da nekoč postaneš metulj. Le kadar ljubiš brez predsodkov, postaneš plemenit. Naučim vas prave ljubezni, kako ljubiti, brez plehkih floskul o boginjah. Vaš jaz oziroma ego še vedno očitno štrli ven in se nesramno roga.«
Nikos me ponovno priklene ob steber. Najprej me biča ona, potem pa še Nikos. Čutim ga po zamolklem sopenju in po še silovitejših udarcih biča. Bolečina je premočna, omedlim. Prebudim se šele v svoji sobi. Potipam se po ramenih in pod prsti začutim nezaceljene brazgotine, kar razblini mojo pomisel, da je vseskupaj le slab sen ali nočna mora. Namenim se v knjižnico. Razmišljam in listam po Veneri v krznu ter ponovno razmišljam in zopet ponovno listam, dokler mi pozornosti ne pritegne neki odstavek. »V tretje gre rado,« pomislim. Pograbim list papirja in pričnem pisati obnovo odstavka, ki sem mu dodal moja razmišljanja:

Moška in ženska duša se močno razlikujeta. Sacher-Masoch je to zelo dobro poznal. Bil je erudit daleč pred svojim časom. Pravzaprav sta si moška in ženska duša popolnoma nasprotni, a sovražno komplementarni entiteti, tako da se obe nravi hkrati tudi neskončno privlačita. Moški je tekmovalec in zato je tudi njegova življenjska doba krajša. Njegova umetnost pa je umetnost umiranja. Žensko načelo pa je načelo in umetnost preživetja in tako po evolucijski psihologiji naprej. Ženska je poosebitev narave, moški pa njen svečenik, do katerega je lahko okrutna kot je neizprosna narava do svojih bitij. Tak je naravni red.

Pokličem gospoda Nikosa, da me odpelje h gospe Wandi. Ko me gospa Wanda sprejme, se ji vdano vržem pod noge in pričnem hlastno poljubljati njene gladke usnjene škornje:
»Gospa Wanda, prav ste imeli. Do sedaj sem imel popačeno predstavo in zategadelj sem napačno razmišljal. Vi ste me naučili umetnosti resnične ljubezni!«
Podam ji odstavek, ki sem ga napisal, in mrzlično motrim njen izraz na licu, da bi morda lahko izluščil njeno odločitev, še preden bi jo izrekla: ali me bo naposled le izpustila ali pa me bo zopet dala bičati.  
Gospa Wanda prebere napisano in me v tišini razmišljujoče motri. Po nekaj neskončno dolgih trenutkih naposled izreče sodbo:
»Videti ste iskreni. Lahko greste. Upam pa, da si zapomnite lekcijo, ki ste jo prejeli, za celo življenje.«
Ponovno ji poljubim usnjene škornje in se počasi vzvratno s hrbtom naprej oddaljim. Gospod Nikos me odvede v garderobo. Oblečem se v svoja civilna oblačila.
»Taksi vas čaka na parkirišču,« mi veli gospod Nikos.
V recepciji, ne vem čemu, za nekaj trenutkov postojim pred ploščatim zaslonom, na katerem se izmenjaje vrtijo oglasi, reklame in hišni red v hotelu oziroma senatoriju.

Sedem v taksi, kjer zaslišim žuborenje dizelskega motorja, ki mi je tako znano in domače. Zdaj zagotovo vem, da pojdem domov. Taksist nosi temna refleksna sončna očala. Mrko me premeri in mi izroči pisemsko ovojnico, ki jo nemudoma odprem. V njej so trije vijolično-roza petstotaki in pripis na kvalitetnem, parfumiranem papirju:

Spoštovani gospod Severin Petelinšek,
Ponovno vam zagotavljamo, da posnetega materiala ne bomo razpečevali po Sloveniji, temveč samo v tretjih državah.

Lepo pozdravljeni,

Wanda
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil https://plus.google.com/u/0/+MarkoVitasorigins/posts
 
TANNHÄUSER NA DIZLU
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: