Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» DESETEGA DECEMBRA (SUNSHINE)
by Saša Atanasov Sre 7 Dec 2016 - 5:52

» ONA UŽIVA
by Saša Atanasov Tor 6 Dec 2016 - 15:43

» INTEGRAL
by marko vitas Tor 29 Nov 2016 - 21:36

» 2012 - MANDELA EFFECT
by Saša Atanasov Sob 26 Nov 2016 - 18:19

» VLAK ZA DUNAJ
by Saša Atanasov Čet 24 Nov 2016 - 11:26

» O sanjah..
by marko vitas Tor 22 Nov 2016 - 19:12

» GRAD (REKVIEM)
by Saša Atanasov Pet 18 Nov 2016 - 15:05

» ZASMEHOVALEC
by Saša Atanasov Sre 16 Nov 2016 - 15:42

» TRPLJENJE
by Saša Atanasov Čet 10 Nov 2016 - 10:01

» KLAVIR
by Saša Atanasov Ned 6 Nov 2016 - 23:11

» CASTELLUM VELDES
by Saša Atanasov Pet 4 Nov 2016 - 12:43

» 103. kavarniški večer - ZARJA VRŠIČ
by Nuša Ilovar Čet 3 Nov 2016 - 15:42

» Predstavitev poezije Nuše Ilovar v besedi in glasbi
by Nuša Ilovar Sre 2 Nov 2016 - 12:03

» SAM
by Saša Atanasov Sre 2 Nov 2016 - 8:55

» VELIKI BABILON IN POTRESI
by Saša Atanasov Pon 31 Okt 2016 - 22:55

» ZADNJI DAH 2
by Saša Atanasov Ned 30 Okt 2016 - 18:57

» GRAD KAMEN (BEGUNJE NA GORENJSKEM)
by Saša Atanasov Pet 28 Okt 2016 - 11:18

» ČRNI PESNIK 2
by Saša Atanasov Čet 27 Okt 2016 - 18:25

» VSE JE ZAMAN
by Saša Atanasov Sre 19 Okt 2016 - 16:37

» Literarni večer ob besedi, plesu in zvoku!
by Vesna Kukić Sre 19 Okt 2016 - 7:02

» Jesenska balada
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 15 Okt 2016 - 10:19

» 102. kavarniški večer - MILENA ŠIMUNIĆ
by Nuša Ilovar Sre 5 Okt 2016 - 22:34

» DISTOPIJA
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 10:57

» Bojan Ekselenski: Terorist
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:31

» Vsebina Supernove, prve tiskane slovenske revije za spekulativno fikcijo
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:27

» Supernova, prva slovenska literarna revija za spekulativno fikcijo.
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:19


Share | 
 

 RIMSKA CESTA

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
marko vitas



Male
Število prispevkov : 73
Starost : 50
Kraj : Laze pri Borovnici
Datum registracije : 24/01/2012

ObjavljaNaslov sporočila: RIMSKA CESTA   Pon 14 Dec 2015 - 20:23

V kratkem nameravam izdati povest, ki nas povede v prvo polovico IX. stoletja, v čas nekaj desetletij kasneje od obdobja, v katero je France Prešeren umestil svojo pesnitev Krst pri Savici. Omenjeno obdobje je morda najbolj hermetična in najbolj temačna doba človeške zgodovine. Upor je ponovno v zraku in Karniolci se pridružijo vstaji Ljudevita Posavskega. Upor je močno zaznamoval politično usodo krajev, ki ležijo na ozemlju današnje Slovenije, na Balkanu in tudi širše v Evropi. Poleg verske nestrpnosti v ozadju tli spor glede fevdalne ureditve. Frankovska oblast želi uveljaviti grofovski režim nad plemenskim. Glavni junak, kosez Amun, se med uporom izprašuje o smiselnosti svojega početja in globoko v duši ga najeda dvom …  

V kolikor si kdo želi tiskan izvod, ga lahko dobi pri meni poceni v prednaročilu.



RIMSKA CESTA

Marko Vitas




LUNARNI PRAH


Strune godcev daljnih svetov votlo zvene,
trudnih svatov škornji dvigajo prah
ob jutranjem svitu zarod nov se spočne.

Strune godcev votlo zvene,
dlan najde dlan,
v soju mesečine si izoblikovan.

Završi veter, mesečev prah v vsaki pori
za nič se ne meni,
štirje tedni in mesec je vedno naokoli.




Dostojnim ljudem, ki upajo.


I


CIGANKA


Plešem, plešem, plešem,
vrti se nebeški svod, se vrti,
pozno v noči moj tamburin zveni,
preglasi ob tabornem ognju vojščakov pesem.

A v kresni noči ogenj več ne gori,
grad zdaj tam stoji!
Plešem, plešem, plešem,
nebesni svod se vrti,
ogenj v mojem srcu še vedno tli,
tamburin spremlja mojo pesem.

Zvezdni svod se vrti,
na jasi ruševine zdaj se praše,
tamburin zveni,
jaz še vedno plešem sredi noči.



Vedno, kadar obiščem ženo in otroke, se počutim kot obsojenec na smrt. Tako je bilo tudi tokrat. Moj starejši sin je prijel mojega konja za uzde in ga po blatnem dvorišču odvedel v hlev. To leto je bilo blato še posebno težko. Neprestano je deževalo in megla je bila gosta, da bi jo lahko z mečem rezal. Hodi s počasnimi koraki in sklonjeno glavo. Videti je utrujen. Molče obtožuje ali pa ga samo moje oči vidijo tako. Mnogo premlad je še, da bi vodil posestvo. Saj ne rečem, da mu ne pomaga mati, moja žena. A hkrati me, kot peklenska rana, skeli tudi neizprosna resnica, da bi ga moral navaditi meča. Toda zdaj je že v letih, ko mu glava in srce nista več tako učljiva in bistra kot potok ob izviru. Njegov pogled je zdaj kalen kot velika počasna turobna reka. Vsak mož mora biti vešč sukanja meča. Morda zategadelj nikdar ne postane mož. Nimam niti volje niti želje, da bi ga zaupal v uk vojaške veščine kateremu izmed mojih koseških sorodnikov. Še manj vem, kako bo z mlajšim sinom. Pa hčerki, tudi nju bo potrebno poročiti. Preklet je ta naš stan koseški. Pademo in mladi umrjemo po številnih vojskah. A imamo veliko otrok, zato da naš rod ne izgine.

Stopil sem v črno kuhinjo in odložil meč. V nos se mi je prikradel prijeten vonj mešanice po dimu in po pripravljenih jedeh. Na mizo sem zviška spustil mošnjo s srebrniki, ki sem si jo pridobil ob napadu na nekega trgovca. Moja družica Živa mi je hitela streči z večerjo. Premerila je mošnjo s srebrniki, a njen pogled je bil poln prezira.
»Hlapci, ki si jih rešil s ceste pred beračenjem, dvigajo glave. Misliš, da mi je lahko gledati v tla pred njihovimi prezirljivimi in ošabnimi pogledi?« je dejala.
Vsakič, ko se vrnem domov, opažam da njen obraz postaja vse bolj suhljat in upadel. To ne more biti zaradi pomanjkanja, temveč od jedke bolečine zaradi skrbi. Mlada je še in njeno vitko telo pod tuniko je gorko in še vedno godno kot takrat, ko sva se vzela.
»Pogovoril se bom z njimi,« sem odvrnil.
»Pogovori se raje z vitezi, ki prihajajo v imenu kneza. Sprašujejo, kod hodiš? Ne bom mogla več dolgo lagati. Že če samo grdo pogledaš podobico novega boga na križu, te lahko neusmiljeno grdo prebičajo in zavoljo tvojih dejanj bo enkrat zagotovo Morana potrkala na vrata naše hiše.«
Molčal sem in tudi ona ni več ničesar dejala. Povlekla me je v izbo in me pričela krčevito poljubljati. Legla sva na posteljo.
Odrinil sem jo: »Ne zdaj, Živa. Težki časi so. Ni več modro spočenjati otrok.«
Zazrla se je v strop:
»To, da se ljubiva, nima toliko opraviti s spočetjem kot z umrtjem.«
»Ali si izgubila razsodnost? Saj vendar veš, kako pridejo otroci na svet. Ne govori tako. Ne zdaj!«
»Saj ne govorim tako samo jaz. Tako je že govoril puščavnik, ki je živel na naši planini, ko sem bila še dekle. 'Sestra', tako mi je pravil.«
Vseeno sva se ljubila. Najini težki dihi so se prepletali, puhteli in izginjali v zrak pod strop izbe.
»Vidiš, da sva še živa, še kako živa,« sem na koncu dejal.
»Ne, ne, mi smo že zdavnaj umrli,« mi je odvrnila. Iz njenih oči se ni zrcalila svetloba, temveč je bil njen pogled temačen kot črno oglje, ugasel kot pepel.
»Živa, ne govori tako, ne zdaj!« sem skorajda zatulil.
Vstal sem s postelje. Ko sem se oblačil, sem jo strogo pogledal:
»Pogovorim se s hlapci!«

Opasal sem si meč. V tistem trenutku se mi je zdel težak in neroden. Na dvorišču sem zbral hlapce in dekle. Oštel sem jih, in jim zabičal, koga morajo ubogati. Nihče od njih mi ni ničesar odvrnil. Molče so zrli v blato pred seboj. Potem sem starejšemu sinu in Živi vpričo ostalih otrok naročil, kaj morajo postoriti na posestvu. Nihče od njih ni ničesar odvrnil ali vprašal. Tudi oni so topo zrli navzdol predse. Nisem se dolgo mudil na domu. Kmalu sem se ponovno podal v hosto.

Na obronku gozda sta me že čakala Dragomer in Teodimir. Njuna zdolgočasena obraza sta izražala naveličanost. V Dragomerjevem pogledu pa je bilo mogoče začutiti celo žgoč prezir. Počasi smo odjezdili proti planini. Približno na polovici poti se je iz megle pred nami prikazala postava.
»Le kdo bi v tej uri zašel med naše planine?« smo se spogledali.
Razjezdil sem, da bi pogledal, kdo je pred nami.  
»Prekleto, menih je!« sem zaklical Dragomerju in Teodimirju.
Menih je medtem padel na kolena in pričel hlastno moliti. Mižal je in s prekrižanimi dlanmi se je oklepal rožnega venca.
»Od kod prihajaš?« sem ga vprašal po latinsko.
S tresočim glasom mi je pričel odgovarjati, da je samo menih z nekega zahodnega otoka in da naj mu prizanesemo.
»Kdo je?« ga je prekinil Dragomer.
»Pravi, da je samo menih, ki prihaja od daleč, z zahodnega otoka,« sem mu odvrnil, »Dandanes očitno samo še menihi potujejo. Prekleto slabi časi so.«
»Ubij ga!« mi je zabičal Dragomer.
Sledilo je nekaj trenutkov tišine. Prekinil jo je menih, ki je ponovno zatisnil oči in s tresočim glasom začel ponovno še glasneje moliti.
»Kaj pravi?« je osorno vprašal Dragomer.
»Moli vendar,« sem mu odvrnil. »In nekaj omenja, da bodo prišli s severa, juga, vzhoda in zahoda in da bo njihovo nebeško kraljestvo.«
»Ubij ga!« mi je ponovno ukazal Dragomer in se ob tem zarežal. »Ja, ja, tile z zahoda so še daleč bolj nevarni kot tisti, ki so prišli s severa na kopjih izdajalskih knezov.« Nato je nadaljeval s porogljivim tonom: »Dobrikajo se, da so prišli samo dopolnit našo postavo.« Potem je Dragomer spremenil izraz na licu in z mrakobno resnobnim tonom pristavil: »A v resnici jo hočejo samo uničiti in nam nadeti jarem ter utreti pot izdajalskim knezom.«  
»Ne bom ga!« sem zakričal. Menih je še vedno molil. Občasno je odprl oči in se za trenutek prestrašeno ozrl okoli sebe.
»Ne bom ga ubil!« sem ponovno zakričal proti Dragomerju. »Veš, kako so vladali naši knezi, ko smo jih še svobodno potrjevali. Našo stvar boš izdal. V naših gorah je lahko vsakdo po svoje častil ali Sventovida, Svaroga ali boginje Vesno, Živo ali Morano, Mitro ali Ozirisa. Med nami so bili celo, da, tudi tisti, ki so častili Kristusa, Arijanci. Tudi Huni in njihovi žreci so lahko obdržali svojo šego. In vsi, ki se jim danes reče krivoverci ali svojeglavi puntarji z vseh vetrov, so se lahko zatekli v naše gozdove in planine. In naš knez jih je vse velikodušno vzel pod svoje okrilje. Tako ima tudi tale menih pravico verovati in častiti po svoje.«
»Moramo ga pokončati. Naznanil nas bo,« je dejal Dragomer in resnobno uperil pogled v Teodimirja in mene.  
»Je čisto vseeno,« mi je pritrdil Teodimir. »On ni trgovčič brez spremstva. Iskali ga bodo in poizvedovali za njim ter se nato maščevali nad rajo. Prihodnjič moramo biti bolj pazljivi.«
»V vojni je dovoljeno vse!« je odvrnil Dragomer.
»Misliš, da če ti v desnici leži meč, da si nad postavo. Le naša postava te loči od razbojništva.«
Ponovno se je oglasil Teodimir: »Njegova smrt je nesmiselna.«
»Bo pa, če ne drugega, vsaj dotrpel po svojem gospodu,« se je jedko s privoščljivo drznostjo ponovno zarežal Dragomer.
Menih je še naprej mižal in hlastno mrmral svoje molitve.
»Umrl bo zaman,« je zopet mirno pripomnil Teodimir.
Dragomer je togotno razjezdil in bliskovito potegnil meč. Rezilo je švignilo in sikajoče završalo skozi zrak. Menihova glava je padla in topo udarila ob tla ter se skotalila po tleh in nato z votlim tleskom udarila ob bližnjo skalo. Kri je močno brizgnila iz obglavljenega trupla. Pogledal sem vstran. Potem je Dragomer zagrabil odrobljeno glavo, iz katere je še kapljala cedeča se kri, za lase, in jo dvignil ter jo pomolil pred naju s Teodimirjem:
»Amun, vidiš, to me loči od tebe!«
»Kar se mene tiče, je tale tukaj našel svoj konec brez kakršnegakoli smisla,« je dejal Teodimir, ki je komaj še lahko prikrival osuplost.
»Saj je prav tako! Zakaj, edino pravo trpljenje, je trpljenje brez kakršnegakoli smisla. Z bogovi ne gre barantati,« mu je odvrnil Dragomer, ki se je medtem napotil k truplu. Prebrskal je menihovo bisago in iz nje vzel mošnjiček z novci.  
»Vodi nas ti!« sem dejal Dragomerju.
»Ne bom vas vodil. Nisem vešč latinskega jezika.«
»Potem me pa poslušaj v bodoče,« sem mu odvrnil.
Truplo smo zvlekli v gozd in ga zvrnili v plitko, na hitro izkopano jamo.

Minil je teden dni skrivanja po planinah in gozdovih, ko sem se zopet vrnil na svoj dom. Jesenski dan je bil mil in neobičajno topel za ta letni čas. Gosti sivo-beli oblaki so zastirali pogled na okoliške hribe. Listje na drevesih je bilo že temno porjavelo. Preveval me je občutek mrtveca in moja Živa me je sprejela z enako vročico, s katero me vsakič pričaka, kadar se vrnem domov. Ne govoriva mnogo. V glavnem molčiva in tako je tudi ob vsakem slovesu. Pravzaprav med nama ni ostalo mnogo stvari, ki bi naju vezale in o katerih bi se morala pogovoriti. Vsakič, ko si opašem meč in se zavihtim na konja, je potem še dolgo časa vidim, kako nemo zre za menoj.

Ob tokratni vrnitvi smo obiskali Staroslava. Našli smo ga na dvorišču posestva ob vsakdanjih opravilih.
»Pozdravljen Staroslav! Kako si?« sem ga z veliko mero vedrine pozdravil.
»Hvala, dobro,« je odvrnil.
»Sem slišal, da si razširil posestvo.«
»Ja, nekaj malega sem dokupil,« mi je odvrnil Staroslav.
»Kaj pa tilnik? So ti ga poškropili?« je vprašal Dragomer.
Staroslav se je zazrl v tla: »Ah, pusti zdaj to. Moja žena je popolnoma obsedena z novo vero.«
Sedli smo za kamnito mizo, ki je stala pod mogočno lipo. Mlada, nasmejana dekla, krščenica nam je postregla s črnim vinom.
»Dobro je. Dobil sem ga z juga,« je pripomni Staroslav.
»Vidim, dobro ti gre,« sem mu odvrnil.
»Ne morem se pritoževati, le dajatve, ki jih zahteva gospoda, so vsak dan višje.«  
»Potem se nam pa pridruži! Kaj čakaš?« se je oglasil Dragomer in uperil svoj strogi pogled v Staroslava.
»Ne boj se, še vedno imam dovolj moči, da vihtim meč in lučam kopje,« mu je odvrnil Staroslav.
»Torej, kaj čakaš?« je dejal Dragomer, ki je še vedno nepremično zrl v Staroslava.
Staroslav je vstal od mize. Poiskal je in pobral s tal grudo zemlje.
»Kaj vidiš?« je vprašal Dragomerja.
»Nič, grudo prsti,« je odgovoril Dragomer.
»Vidiš, naša gorska zemlja ne more prehraniti veliko ust. Že v časih, ko so se med nas zgrinjali frankovski odpadniki, ki jim je bil križ mrzek, pa gotski vojščaki, ki so se umikali pred vojskami Bizanca, pa langobardski vojvode s svojim vojaškim spremstvom pa tudi obrski konjeniki, ki so obrnili hrbet svojemu kaganu in za so svojega gospodarja raje priznali našega kneza - oj tem ni bilo para v spretnosti ježe in nihče jih ni prekosil v okrutnostih in grozodejstvih, ki so jih zakrivili - pa Hrvati, je naš veliki knez lahko samo tarnal: 'Kdo bo vse to nahranil?' Frankov, Bavarcev in Furlanov je enostavno mnogo preveč. Nikdar jih ne premagamo.«
»Hočeš reči, da je ves naš boj zaman?« je vprašal Teodimir.  
Staroslav se je pomenljivo nasmehnil:
»Mogočni mož, Ljudevit Posavski po imenu, na jugu dviga glavo. Njegovi poslanci so se že odpravili na frankovski dvor, pritožujoč se nad neobičajno okrutnimi postopki in neusmiljeno tiranijo Furlanskega vojvode Kadaloha.«
»In kaj potem? Se bodo že pogodili. Zdaj vlada na Frankovskem kralj Ludvik, za katerega pravijo, da je bolj pobožen kot bojevit v primerjavi s svojim očetom Karlom,« sem dejal.
Staroslav se je zaskrbljeno zazrl v mizo pred seboj, privzdignil obrv ter si resnobno prikimal:
»Še toliko slabše. Kralj Karel je odpravil obrsko nevarnost na vzhodu. Zato smo kosezi postali skorajda nepotrebni ter nepomembni in furlanski trinog postane še bolj neizprosen in krvoželjno okruten. Nikdar se ne bodo se pogodili.«
»In kaj nam je storiti?« je glasno vprašal Teodimir.
Staroslav se je ponovno pomenljivo nasmehnil:
»Imam zaupnih vesti iz Ogleja od tamkajšnjega patriarha Fortunata, ki je naklonjen naši stvari. Iz Bizanca so že prispeli k Ljudevitu Posavskemu rokodelci, da mu pomagajo utrditi postojanke, gradišča in naselja.«  
»Pa vendar, kaj ima to opraviti z nami, če se Ljudevit utrjuje?« sem ponovno pobaral Staroslava.
»To pomeni, da se ne bodo pogodili. Obramba je najboljši napad!« se je zopet skrivnostno namuznil Staroslav. »Vojna bo in val upora pljuskne tudi v naše kraje. Takrat se dvignemo tudi mi. Tokrat nas podprejo tudi naši knezi. In val upora se ne ustavi na naših hribih. Dvignejo se tudi bratje Karantanci, vsaj tako pravijo skrivne vesti z dvora kneza Etgarja. Še več, val upora ponese za seboj tudi druga vojvodstva in marke, ki jim tudi že močno preseda frankovski škorenj. Zato umirite srca, ohladite glave in kri ter umirite srca in raje vzemite pamet v roke.«
»Jaz že ne nastavim glave,« je osorno pripomnil Dragomer.
»Tudi jaz ostanem v hosti, dokler ne napoči naša ura,« sem pritrdil z Dragomerjem, medtem ko si je Teodimir v znak strinjanja z menoj in Dragomerjem molče prikimaval.
Ko smo poslavljali, nam je Staroslav zaželel veliko sreče. V njegovem objemu in stisku rok sem začutil iskreno toplino in tovarištvo, kar me je pomirilo in mi okrepilo vero, da nekega dne naša stvar vendarle uspe.
»In ne junačite se preveč! Nobena nesmiselna smrt ne bo koristila naši stvari,« nam je še zabičal Staroslav. A mi smo mu v odgovor zagotovili, da nas vedno lahko najde na planini, v kolikor se premisli. Jesenska moča, skozi katero smo se morali vrniti na planino, je bila neizprosna. Hladna vlaga je pronicala do kosti. Gozdni zrak je dišal po trohnobi.



II


Človek ne pride nikamor.
Kdor je intakten, je neomikan,
kdor je omikan, je korupten.
Pred intaktnim je treba zanikati omiko,
pred omikanim je treba zanikati intaktnost.
Človek ne pride nikamor.

(Béla Hamvas)



Odjezdili smo nazaj na planino, kjer smo se skrivali. V koči smo zakurili ogenj. Obsedeli smo ob ognju in preganjali hlad in mokroto iz naših teles in udov. Kot že ničkolikokrat smo premlevali naš položaj.
»Morda ima Staroslav prav. Saj je prav vseeno, če nam poškropijo tilnik. Važno je, kaj čutiš v svojem srcu, in ko bo trenutek primeren, se dvignemo k uporu. Dotlej pa živimo običajno življenje ob naših dragih,« je dejal Teodimir.
»In kaj boš dejal svojim vnukom? Kako jih boš učil?« sem mu odvrnil.
Dragomer ni dejal ničesar. Zrl je predse. Iz njegovega pogleda je bilo mogoče čutiti nekakšen nedoločen prezir. Videti je bilo, da mu položaj, v katerem smo se znašli, povsem ustreza. Le Teodimirjeva nejevera je bila vztrajna: »In kaj, če ne bo upora še za časa naših življenj? Se bomo v nedogled podili po cestah in skrivali na planinah?«  
Kljub temu, da sem tudi sam v srcu čutil nekoliko nejevere in nezaupanja do Staroslava, sem mu odločno zatrdil:
»Vstaja bo! Staroslav ne besediči tja v en dan!«
V tistem trenutku sem predvsem želel Teodimirja pomiriti, kljub temu da sem se dobro zavedal našega skrajno brezupnega položaja.  
»Saj nismo sami!« se je oglasil Dragomer. »Tudi drugi se skrivajo. Poleg tega pa tudi navadni razbojniki ropajo po deželi. Ti se v svoji predrznosti niti ne skrivajo več. To ne more trajati več dolgo. Nekaj se bo moralo zgoditi.«
»Karkoli se že ima zgoditi, ne bo dobro,« je še pripomnil Teodimir.
»Teodimir, tvoje malodušje mi že preseda,« je Dragomer zarenčal in prezirljivo premeril Teodimirja. Sledilo je nekaj trenutkov mučne tišine, ki jo je prekinil dež.
Ponovno je pričelo deževati in dežne kaplje so glasno škrabljale po skodlah. Zazrli smo se skozi okno.
»Ponovno dežuje,« je mirno dejal Teodimir ne meneč se za Dragomerjeve prezirljive poglede.
Z Dragomerjem nisva ničesar odvrnila. Na ogenj sem primaknil nekaj drv. Vstal sem od mize in se napotil proti postelji.
»Malo bom zalegel,« sem dejal Dragomerju in Teodimirju. V tistem trenutku sem si predvsem želel spanca, želel sem sanjati. Čutil sem, kako neskončno sovražim ta prekleti svet. Sovražil sem utrujajoče, vedno iste pogovore z Dragomerjem in Teodimirjem. Pokril sem se z ovčjimi kožami, ki so še vedno imele mastnem duh po ovcah. ...
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil https://plus.google.com/u/0/+MarkoVitasorigins/posts
 
RIMSKA CESTA
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1
 Similar topics
-
» RIMSKA CESTA
» CESTA

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: