Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» Bratje Karamazovi
by marko vitas Yesterday at 16:31

» DESETEGA DECEMBRA (SUNSHINE)
by marko vitas Yesterday at 15:54

» ONA UŽIVA
by Saša Atanasov Tor 6 Dec 2016 - 15:43

» INTEGRAL
by marko vitas Tor 29 Nov 2016 - 21:36

» 2012 - MANDELA EFFECT
by Saša Atanasov Sob 26 Nov 2016 - 18:19

» VLAK ZA DUNAJ
by Saša Atanasov Čet 24 Nov 2016 - 11:26

» O sanjah..
by marko vitas Tor 22 Nov 2016 - 19:12

» GRAD (REKVIEM)
by Saša Atanasov Pet 18 Nov 2016 - 15:05

» ZASMEHOVALEC
by Saša Atanasov Sre 16 Nov 2016 - 15:42

» TRPLJENJE
by Saša Atanasov Čet 10 Nov 2016 - 10:01

» KLAVIR
by Saša Atanasov Ned 6 Nov 2016 - 23:11

» CASTELLUM VELDES
by Saša Atanasov Pet 4 Nov 2016 - 12:43

» 103. kavarniški večer - ZARJA VRŠIČ
by Nuša Ilovar Čet 3 Nov 2016 - 15:42

» Predstavitev poezije Nuše Ilovar v besedi in glasbi
by Nuša Ilovar Sre 2 Nov 2016 - 12:03

» SAM
by Saša Atanasov Sre 2 Nov 2016 - 8:55

» VELIKI BABILON IN POTRESI
by Saša Atanasov Pon 31 Okt 2016 - 22:55

» ZADNJI DAH 2
by Saša Atanasov Ned 30 Okt 2016 - 18:57

» GRAD KAMEN (BEGUNJE NA GORENJSKEM)
by Saša Atanasov Pet 28 Okt 2016 - 11:18

» ČRNI PESNIK 2
by Saša Atanasov Čet 27 Okt 2016 - 18:25

» VSE JE ZAMAN
by Saša Atanasov Sre 19 Okt 2016 - 16:37

» Literarni večer ob besedi, plesu in zvoku!
by Vesna Kukić Sre 19 Okt 2016 - 7:02

» Jesenska balada
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 15 Okt 2016 - 10:19

» 102. kavarniški večer - MILENA ŠIMUNIĆ
by Nuša Ilovar Sre 5 Okt 2016 - 22:34

» DISTOPIJA
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 10:57

» Bojan Ekselenski: Terorist
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:31

» Vsebina Supernove, prve tiskane slovenske revije za spekulativno fikcijo
by Bojan Ekselenski Tor 4 Okt 2016 - 9:27


Share | 
 

 MANIFEST

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
marko vitas



Male
Število prispevkov : 75
Starost : 50
Kraj : Laze pri Borovnici
Datum registracije : 24/01/2012

ObjavljaNaslov sporočila: MANIFEST   Pet 1 Apr 2016 - 19:38

MANIFEST


Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
(Sveti evangelij Jezusa Kristusa po Mateju; Mt 5,3)



Lomb Nor, otoček nekje ob Tajski obali,
na pomlad leta, 2016


Načelo Bismillah izhaja iz filozofskega objektivnega idealizma, kar pomeni, da duh vlada tvari v stvarstvu. Vse, kar se ima zgoditi, se zgodi po načelu Bismillah. Skrivnost pentagrama. Duh upravlja, kar ponazarja najvišji krak s preostalimi štirimi kraki: zraku, vodi, zemlji in ognju. A po načelu Bismillah duh ne more obstajati neodvisno od materije ali energije. Zato obrnjen pentagram opredeljuje satanizem ...

Povozim ikono »Shrani« in sežem po cigaretnici. Razprem jo in iz nje vzamem cigareto. Z roko pograbim vžigalnik in z njim prižgem cigareto v ustih. Cigareta na koncu, kjer ni filtra, prasketajoče zažari. Pljuča mi pogladi svileno prijeten občutek in drobne molekule nikotina zaokrožijo po žilah, po krvotočnem sistemu mojega života. Zazrem se po živopisnih razcvetelih cveticah na tropskem vrtu pred kočo in dalje po redkem nasadu palm in še dlje do peščene obale za njim. Vlečem dim za dimom, dokler v pepelniku, prijetno omamljen, a kljub temu zbran, ne ugasnem ogorka, ki je preostal od cigarete. Nadaljujem s pisanjem:

… Najvišji in najmilostljivejši ne more imeti sina, kajti on je popolno bitje in zato ne more biti predmet darvinistične evolucije in zato mu ni potrebno spočeti sina …

Tipkam naprej z vročično strastjo:

… Če pa Je že zaplodil sina, potem On ne more biti popolno bitje, kar je smiselna razlaga za upor v nebeškem kraljestvu. Stvarniku uide dogajanje izpod nadzora. Zato je po načelu Bismillah mogoče razložiti nebeško kraljestvo in sodni dan, medtem ko, nasprotno, utemeljitev sodnega dne in nebeškega kraljestva predstavlja doslednemu monoteizmu izjemno težavo. Načelo Bismillah torej temelji na politeizmu z Bogom, kot najvišjim vladarjem, in sinom, ki predstavlja njegovo izvršno oblast. Zatorej po načelu Bismillah ni nobenih težav z utemeljitvijo, da je Bog dober, kljub temu, da nas vsakodnevno življenje navidezno vedno znova prepričuje o nasprotnem. Teoretična razrešitev omenjenega problema je po doslednem monoteizmu prav tako izjemno težavna. Pravičnost Najvišjega temelji na zakonih, zato morajo Njegovi najdražji biti žrtvovani do sodnega dne …  

Na odprto verando stopijo Alma, Mojca in Mirjam.
»Ljubo, Mirjam je pripravljena za iniciacijo!« me ogovori Alma.
Ozrem se po mladi ženi, ali bolje rečeno dekletu, saj jih je štela komajda morda osemnajst let in jo s pogledom premerim. Oblečena je v bikini kopalke z venčkom, spletenim iz tukajšnjih cvetic na glavi, in svilenim prozornim mini krilu okoli pasu.
»Kdo pa jo je tako lepo opravil in uredil?« vprašam.
»Vse je Bismillah!« v en glas odgovorita Mojca in Alma.
»Pozdravljena Mirjam,« jo ogovorim in primem za roko.
Povedem jo skozi vrt in ji velim:
»Pojdiva! Ne boj se, lepo nama bo!«
Kmalu stopava po peščeni plaži. Pesek naju žgečka med prsti in po stopalih. Sipek pesek je prijetno topel, kajti jutranje sonce ga še ni dovolj ogrelo, da bi postal vroč. V njenem hodu preko dlani čutim nespretne gibe njenega mladega života. Jutranji sončni žarki oblivajo najino polt. Prikloniva se Soncu, simbolu Najvišjega. Leževa pod palmo, ki je nagnjena. Zaradi nagiba se njen vrh končuje skorajda ob meji do kamor plivkajo valovi zaliva.
»V čast mi je biti z vami tako blizu, učitelj,« me ogovori.
»Že dobro,« ji pokroviteljsko odvrnem.
S pogledom me ogovori, da je vsaka beseda odveč. Nežno, z nedolžnostjo najstnika jo poljubim, toda kaj kmalu se znajdeva objeta in stisnjena v vrtincu vročih poljubov. Silovito odvržem svojo havaji srajco in kratke hlače. Slečem ji krilo in skorajda obredno razvežem trakove njenih bikini kopalk. Obstala sva gola. Kot igralec jazza lahko gladim njeno mlado polt, popolno oblikovano telo in jedro zadnjico ter se omamljam z dotiki vršičkov njenih koničastih bradavičk. Kmalu se zalotim, kako vonjam, sesljam in se opijanjam z njeno mladostjo. Ko se odločim potešiti najino hlastno žejo, Mirjam s priprtimi očmi hlastno dahne:
»Bismillah!«
Skleneva kozmični krog valovanja duha in toka energij. Trgava dišeče cvetice iz tropskega vrta. Šele, ko ostane za nama ostra bleščica zvezd in temina ekstaze, začutim prijeten piš hlajenja, ki sta ga s palmovimi listi povzročali Mojca in Alma, ki sta bili pritekli za nama.  
»Aloha, prebudita se!« naju ogovori Alma.
»Čestitam!« se oglasi Mojca.
»Čestitam, zdaj si postala polnopravna članica naše skupnosti!« reče Alma in ponudi roko Mirjam. Rokujejo se in Alma ter Mojca na lice poljubita Mirjam.
Nekaj časa še poležavamo na pesku in soncu, držimo se za roke ter zremo proti obzorju. V glavnem molčimo. Vsemirje govori namesto nas.

Kmalu zopet sedim za računalnikom na verandi naše kolibe, prižigam eno cigareto za drugo in pišem Manifest:

… glede na idealizem Bismillah načela, je popolnoma nepomembno, v nasprotju z materializmom, v čigavi lasti so proizvodna sredstva. Na začetku je z razvojem poljedelstva bilo nadvse pomembno, kdo razpolaga z zemljo in ima zato posledično politično moč. Kasneje, z razvojem trgovine, je postal pomemben nadzor nad trgovinskimi potmi oziroma morskimi potmi in kasneje do današnjega veka, kdo ima v nadzoru zračni prostor in vsemirje, čeprav danes, postaja vse pomembnejši, nadzor nad svetovnim spletom in s tem nadzor nad svetovnim pretokom znanja. Zato je nevarnost nastopa globalne tiranije popolnoma stvarna. Vendar gre načelo Bismillah še dlje: novo znanje je mogoče samo na osnovi spoznanja. Ekstaza spoznanja je podobna in hkrati v nekem smislu povezana z vrhuncem spolne naslade, zato bo načelo Bismillah obvladovalo spolnost in zato posledično tudi spoznanje in pridobivanje znanja. Načelo Bismillah nadvse natančno opredeljuje, kaj je v ljubezni dovoljeno in kaj ne, vse kar drugega bi bil zdrs v razvrat, dekadenco in deklinacijo …  

Minevajo dnevi in tedni, odkar smo na otoku. Z vsakim sončnim vzhodom se veselim radostnega jutra. Vse poteka v ustaljenem ritmu. Spimo in se prebujamo. Vmes plavamo, se sončimo, obedujemo in se ljubimo. Ustaljen dnevni ritem prekine samo prihod gospoda Kiata, lastnika koče na otoku, ki nas vsak drugi ali tretji dan oskrbi z vodo in živili. Sprejem Mirjam v našo skupnost je, moram priznati, izredno popestrila naše ljubezensko življenje. Alma je postala samozavestnejša. Kadarkoli se ljubim z Mirjam, se moram potem vedno ljubiti še z Almo, ali pravzaprav bolje rečeno, se Alma ljubi z menoj. Tako, da ne vem, kdo koga jemlje. V bistvu sem jaz tisti, ki izgublja samozavest. Kljub temu da je Alma v zgodnjih štiridesetih, je še vedno zelo privlačna. Po poklicu je sociologinja. Njeno neidealno, vedno gorko in hkrati neskončno privlačno telo, široki boki in velike grudi so posute z zvezdami. Ob Almi začutim bližino odgovorov na poslednja vprašanja, nekakšno smrt in njen neskončno prijeten privlak, kot da bi v meni umirali poslednji atomi moči.

Tudi Mojca, ki ni nikdar diplomirala, je postala samozavestnejša, vendar v precej manjši meri kot Alma. To pripisujem pomanjkanju razumevanja načela Bismillah. Moral bom še veliko delati z njo v smeri poglobitve in pravilnega razumevanja načela.

Predvsem pa v tem času veliko pišem:

… Stari Rimljani so bili intelektualci. Natančno so vedeli, da bodo propadli, in da ni rešitve, da ni moči in ne volje ladjo norcev zaveslati in usmeriti stran od prepadnega slapa. Zato so se vrhnji sloji rimske države predajali razvratu. Ob tem se ni mogoče znebiti občutka, da se je še neka skupnost predajala eskapizmu, a iz popolnoma drugačnih vzgibov. To so bili zgodnji kristjani. Odrešenik se je rodil, učil in bil proti pravu in postavi na zverinski način okrutno usmrčen. Zato je lahko sprejel nase vse grehe. Zgodnje kristjane in njihove skupnosti so klevetali kot promiskuitetne, kar je, na primer zgodnje-krščanska ločina Karpokratovcev v nekem obrednem smislu nedvomno dejansko tudi bila. Kjer je dim, je tudi ogenj. Natančno so vedeli, da dosledna monogamija vodi v kopičenje materialnih dobrin. Kar je bilo za zgodnje kristjane nesprejemljivo. Toda načelo Bismillah bo preživelo, preseglo propad in odrešilo človeštvo, temelječ na duhovnih hierarhijah. A se je potrebno hkrati zavedati, da ni hujšega problema za oblastno elito kot učenjaka pripustiti k oblasti. O tem nam nazorno govori križanje in tudi že Sokratovo sodišče in številni podobni primeri …    

»Kosilo!« zaslišim Mojco za seboj. »Ljubo, pridi na kosilo. A si ti ne zdi, da zadnje čase pretiravaš s pisanjem?«
Ničesar ne odvrnem. Bežno jo objamem in se napotim k mizi na drugem koncu verande. Sedem za mizo. Zatopljen v svoje misli, ne opazim neobičajne tišine, ki vlada za mizo.
»Ljubo,« me ogovori Alma.
»Ja,« se zdrznem.
»Khm,« zakašlja, »vse tri menimo, da bi bilo potrebno našo skupnost nekoliko uravnotežiti.«
Almino govorjenje ne obeta ničesar dobrega. Grižljaj hrane mi zastane v ustih:
»Kako to mislite, uravnotežiti?« vprašam in se namrščim.
»Po načelu Bismillah bi morala biti oba spola enakovredna.«
»Kdo pravi, da nista enakovredna?« vprašam.
»Glej, me smo tri, ti si pa edini moški,« nadaljuje Alma.
»In kaj potem? Mar ni vse popolno in v najlepšem redu?« ponovno vprašam.
»Vedno si govoril, da si samo prvi med enakimi, zato menim, da bi lahko postal še en moški član naše skupnosti. Vsak človek je duhovno in religiozno bitje v vseh kulturah in me želimo samo pravičnost, ki je temelj vsake religioznosti,« mi z blagovoljnim izrazom na licu odgovori Alma.
Grižljaj se mi zatakne v grlu, tako da glasno zakreham in zatem, ko se umirim, vprašam:
»Kaaj?«
»Ja, še enega moškega bomo pripeljale v skupnost,« mirno nadaljuje Alma.
»Je že na poti,« pristavi Mojca.
»Ja, kakšna neslana sebičnost je zdaj to?« zakričim. »Je to Bismillah? Mar nisem delil svoje ljubezni med vas popolnoma enakovredno?«
»Nisi!« kljubovalno sikne Mojca. »Odkar je Mirjam prišla v skupnost se ji največ posvečaš, medtem ko naju z Almo zapostavljaš in zanemarjaš. Že res, da je lepa in bolj privlačna, toda to ni duhovna ljubezen po Bismillah.«
»Kaj lepa,« zase, a dovolj glasno, da smo jo lahko vsi trije slišali, pojasnjuje Alma, »samo mlada je še. Bo že še videla, kako se bodo stvari uredile same po sebi.«
Pogledam Mirjam, ki mirno obeduje in visoko dviguje čašo in pribor, s prsti gestikulira ter se z nekakšnim ravnodušnim posmehljivim, privoščljivim prezirom očitno ne meni dosti za Almino govorjenje, kot da se je predmet pogovora prav nič ne tiče.  
»Ni res!« skorajda kriknem. »To je navadna žalitev za učitelja! Učitelj ima pravico do več partneric, ki se jim razdaja in jim omogoča osebnostno in duhovno rast! Ali se sploh zavedate, koliko samonadzorovanja to zahteva od mene. Saj vem, ne ljubite me dovolj.«
»Ni res, jaz sem prišla v skupnost še nedolžna,« reče Mojca. Po licu ji spolzijo solze.  
»Pa kaj še,« se zopet bolj zase oglasi Alma. »Sicer pa - kaj boš z nedolžnostjo? Res je, da do neke mere izraža klenost in krepost, a kaj nas bolj ne radosti in kaj nam bolj ne napihne samozavesti, če ne ravno omreženje, priklenitev nase in ukrotitev promiskuitetneža ali promiskuitetnice? In prav zato smo mi vsi tukaj v skupnosti.«  
»Prekličite prihod tega moškega v skupnost!« velim.
»Zakaj? Poleg tega pa me prispevamo veliko večino denarja za bivanje na otoku, da lahko ti v miru pišeš. Sicer pa ga tako ali tako ne moremo več priklicati, saj veš, da na otoku ni telefonskega signala. Zadnjič sem bila v stiku z Enejem v hotelu v Bangkoku preko Wi-Fi–ja,« s kljubovalno privoščljivostjo odvrne Mojca.
»In kdo je ta Enej?« vprašam.
»Svetovni popotnik. Dober človek je. Z njim bo naša skupnost le pridobila in Enej je zelo radoveden glede naše skupnosti. Očitno ga zelo zanima,« odgovori Mojca.
»Ne, ne, tako ne bo šlo. Sprejem še enega moškega, ki ga sploh ne poznam, bo razrahljalo našo skupnost, da bo razpadla!«
»Potrebno je gledati bolj duhovno, uravnoteženo,« mi ugovarja Alma.
»O pa ja, ljubezenska zveza med učencem in učiteljem predstavlja najvišjo stopnjo erotike. Na primer, pri Mohamedu, kot zvestem Jezusovem privržencu, ni bilo nič bolj uravnovešeno, zato izvorni islam ni nič drugega kot krščanska ločina,« ugovarjam.
»Kaj pa na dvoru kralja Arturja? Tudi veselica?« mi z vprašanjem odgovarja Alma.  
»Ne, ne, na noben način ne boste zasejale zasevkov sebičnosti v našo skupnost!« se prisiljeno nasmehnem.
Zazdi se mi, da se mi temni pred očmi, a misli mi krožijo v glavi s svetlobno hitrostjo, kot navdih med lahnim dremežem:
»Noeliberalizem temelji na podobni sebičnosti, kot mi jo izkazujete. Sprva je sicer na videz neoliberalizem nadvse privlačna ideja, kaj ne? Človek je popolni individuum, odvisen samo od sebe in od svoje spretnosti in zategadelj je absolutno svoboden ter odgovoren samo sebi. A takšno razmišljanje ima drobno lepotno napako, ki vse postavi na glavo. Pridobljene ustavne pravice se krčijo in ne upoštevajo. Prav tako ni čisto jasno, kaj se skriva za pojmom 'deregulacija'. Trg in enakost pred zakonom sta pretežno stvarni samo do neke mere. A poglavitni argument proti neoliberalizmu je popolnoma orwellovski. Individualizem, ki po Nietzscheju predstavlja najskromnejšo stopnjo volje do moči, če v tem smislu o kakršnikoli moči sploh lahko govorimo, naj bi veljal samo za nižje sloje, kajti višji sloji se morajo združevati, da bi lahko složno vladali razdrobljenim in navidezno individualiziranim nižjim slojem. Oblastna elita torej potrebuje svojevrsten socializem. Po Orwellu je adoptivna hierarhija učinkovitejša in zategadelj bolj stabilna in mnogo bolj dolgoživa kot je dedna hierarhija. O tem ne more biti nobenega dvoma. Dedne hierarhije so praviloma kratkega veka, a je Orwell krepko podcenil silo, ki nas veže z našimi potomci. Kaj vse smo zavoljo te sile pripravljeni postoriti za naše biološke potomce? Zato dedna aristokracija ne more biti stvar preteklosti in neoliberalizem se v tej luči izkaže za popolnoma enako fantazmo, kot je bilo kardeljansko samoupravljane. Načelo Bismillah se vsega tega zaveda in ne bo padlo v past in nasedlo navideznemu individualizmu. Načelo Bismillah ne bo nagrajevalo lakomnosti in tistih, ki goljufajo, lažejo in zlorabljajo druge. Zakon džungle, brez kakršnekoli moralne kode, ne bo predominiral!«
Govoril sem strastno, kot bi me obsedla neka nevidna neznana sila. V govorniškem transu sem gestikulirajoče krilil z rokami. Ko se ponovno zavem samega sebe, opazim, kako Alma, Mojca in Mirjam z mešanico zdolgočasenosti in osuplosti strmijo vame.
»Khm, oprostite, nekoliko me je zaneslo,« skušam opravičiti svoje izvajanje in položaj.
»Že dobro, že dobro,« odgovarjajo ena za drugo.
»Ljubo, se ti sploh zavedaš, kako te ljubimo?« vpraša Alma z neko nedoločeno vedrino v očeh.
»Se, se, a moškega mi vseeno ne vodite v skupnost. O sprejemu novih članov v skupnost se pomenimo v Ljubljani,« resnobno pripomnim.
»Enej nas bo obiskal in pika!« zatrdi Alma.
Sunkovito odrinem krožnik, na katerem je bila še večina obroka, proti sredini mize. Vstanem in se napotim z verande, skozi vrt duhtečega tropskega cvetja proti obali. »Niso me vredne!« pomislim. »Le kaj jim pade na pamet, da mi tako skuhajo. Saj me niti ne poslušajo, kaj šele ubogajo. Tega jim ne bom nikdar dovolil!« Prižgem si cigareto in sedem na skalo ob morju. Globoko vdihnem cigaretni dim in odmerek nikotina me pomiri in mi razbistri misli: »Saj ne mislijo resno. Morda me samo dražijo in me želijo samo narediti nekoliko ljubosumnega.« Namenim se nazaj proti verandi, kjer ponovno sedem za računalnik. Pisanje me sprošča in pomirja.

Pišem s strastjo, dnevi ponovno minevajo v ustaljenem ritmu in prišleka, ki naj bi šele vstopil v našo skupnost, sem nekoliko odrinil iz svoje zavesti in pozabil nanj:

… primer Bizanca: malo je znano, da je propadla samo polovica Rimskega cesarstva, to je njegov zahodni del, medtem ko se je vzhodni del imperija obdržal, navkljub več kot očitni deklinaciji in dekadenci, ki ga je najedala. Premišljeno utrjevanje postojank ob najživahnejših trgovskih poteh, obvladovanje vojne veščine in nekateri tehnični izumi, kot je na primer grški ogenj, so omogočili preživetje Bizanca še nadaljnjih tisoč let in njegovo svojsko pot v fevdalizem. Ali je mogoče tukaj potegniti vzporednice s sodobno svetovno politiko? In vendar se je zgodba Bizantinskega cesarstva končala popolnoma banalno. Zaradi izuma smodnika, eksplozivnega prahu, se je naposled, dobesedno čez noč, razblinila še druga polovica nekoč mogočnega cesarstva …

Z morja zaslišim rezko motorno brnenje. Otoku se približuje drevak z močnim izvenkrmnim motorjem gospoda Kiata. »A glej ga zlomka, na drevaku sta dve postavi. Pa ja ne … ? Prekleto!« opazujem in glasno razmišljam. Tudi Alma, Mojca in Mirjam so opazile približujoči se drevak. Nemudoma so stekle proti lesenemu pomolu. Pozdravljajo se in se hitijo poljubljat na lica se s prišlekom. Prišleka privedejo k meni na verando. Tujec je visok, slok, krepak mladenič. Lase ima kratko pristrižene, a ima krepko brado, takšno kot jih nosijo pridigarji radikalnega islama in so sedaj v modi. Oblečen je v bermuda hlače in srajco olivno zelene barve.
»Pozdravljeni! Veliko sem slišal o vašem Bismillah načelu. Videti je nadvse zanimivo in privlačno,« me pozdravi in ogovori.
»Pozdravljen, Enej,« mu hladno odzdravim.
Rokujeva se, a ob prisotnosti žensk mu ne zmorem izreči, da ni dobrodošel. Čas kosila je in sedemo za mizo. Med obedovanjem Enej pripoveduje svoje popotne dogodivščine. Alma, Mojca in Mirjam od radovednosti dobesedno požirajo njegove besede. Jaz v glavnem molčim. Na skrivaj si ogledujem Eneja. Pogled se mi ustavi na njegovih poraščenih podlahteh. Molčim, in tudi nihče se ne zmeni zame.

Po obedu gredo na plažo, na kopanje. Jaz sem trmoglavo, užaljeno obtičal za računalnikom, a pisati ne morem.. Raje jih opazujem razposajene med kopanjem. Kadim cigareto za cigareto. Hkrati čutim tudi strašno blokado kreativnosti. Ne pomaga mi niti sprehod okoli otoka, kjer zaman iščem navdih. Skušam zadremati in iz kraljevske podzavesti priklicati zgoščene misli iz sveta idej. A ne morem zaspati. Nič drugače ni med večerjo in po njej, ko smo ob svečah in vinu obsedeli na verandi in kramljali. Vsa pozornost je namenjena gostu. Vonj duhtečega tropskega cvetja se meša z vonjem po vosku dišečih sveč. A v meni, z vsakim kozarcem močneje, dozoreva misel na ukrepanje.

Potem, pozno v noči, se ljubim z Almo, oziroma se bolj Alma ljubi z menoj. Ničev občutek, kot bi se ljubil s popolnoma neznano žensko. Zazdi se mi, da pritajeno zaslišim Mojčino stokanje v ekstatični nasladi. V mislih se mi pojavi grozna, ostudna misel, ki je ne prenesem, da se bodo v ženskih telesih morali moji spermiji spopadati s zločestimi klicami, spermiji prišleka. Dolgo v noč ne morem zaspati. Alma medtem trdno spi. Uro ali dve pred jutranjim svitom vstanem. V kuhinji si natočim šilce viskija in ga na dušek zvrnem in izpijem. Po grlu me zapekli, a se mi v želodcu pojavi prijetna toplina. Začutim, kako se mi je povrnila moč. Stopim do predala in iz njega vzamem pištolo, ki sem jo bil brez težav nabavil na nekem živilskem trgu v Bangkoku. Skozi ročaj pištole potisnem okvir z naboji. Ročaj pištole mi sede v dlan. S sunkovitim potegom kovinskega okovja pištole repetiram orožje v rokah. Prisluhnem jutranji tišini. V meni se je prebudila uničevalna strast. Preveva me moč, da gospodujem nad življenjem in smrtjo. Nepotešljiva razdiralna strast zavlada mojemu telesu in mojemu umu. Pištola je moj podaljšan morilski fenotip in politika najsladostrastnejši afrodizijak.  

Vstopim v izbo, kjer spita Mojca in Enej. Prižgem luč in dvakrat ustrelim v Enejevo glavo. Še preden se Mojca zave položaja, streljam tudi vanjo in ji pošljem svinčeni krogli v glavo. Na hodnik plane prestrašena Alma. Pomerim ji v čelo. Njene oči prosijo milosti. »Kdaj pa, če ne zdaj moram biti močan,« pomislim. »To je vaja iz kreposti in volje do moči, do nadčloveka.« Zdržim dih in tako umirim tresavico ter sprožim strel v Almino glavo. Na čelu se ji, kot na indijskih verskih podobicah, pojavi rdeča pika. Njeno telo se s tleskoma sesede na tla. Iz zadnje sobe zaslišim Mirjamino histerično vreščanje. Približam se ji, tako da jo stisnem ob steno, da nima kam bežati. S smrtno grozo v očeh me motri. Krčevito se oklepa poslednjih trenutkov življenja. V smrtnem boju vidno drhti. Ustrelim vanjo tri - ali morda štirikrat, dokler negibno ne obleži.

Izpijem še eno šilce viskija. Sedem na verando in si prižgem cigareto. Globoko vdahnem. Ponovno prisluhnem jutranjemu spokoju. Še vedno je tema. Zdaj me že preveva veliko zadoščenje in olajšanje. Ko cigareta dogori, zajamem še en dim in potem na tla odvržem ogorek in ga s krožnim gibanjem stopala pod podplatom ugasnem. Pregledam vsa štiri trupla in se prepričam, da ni v njih še kaj znakov življenja. Vzamem računalnik in ključ s podatki ter preostale svoje stvari in jih spravim v boršo. Iz prostora za agregat vzamem kanister z gorivom in pričnem polivati leseno kočo. Potem prižgem razlito gorivo, ki je nato ob vžigu s topim zvokom buhnilo. Hkrati si prižgem novo cigareto. Kadim in čakam, da kolibo dodobra zajamejo plameni. K sreči nas gospod Kiat skorajda zagotovo ni nikomur prijavil. Bo že poskrbel za zoglenela trupla. Potem se vkrcam na drevak in sunkovito potegnem za vrv izvenkrmnega motorja. Motor zarohni. Pričelo se je daniti. Odglisiram proti lučem na kopnu, ki bodo v jutranjem svitu kmalu ugasnile.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil https://plus.google.com/u/0/+MarkoVitasorigins/posts
 
MANIFEST
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: