Avtorska poezija, proza in ostala avtorska besedila
 
KazaloKazalo  Registriraj seRegistriraj se  Prijava  Založba Literarni valZaložba Literarni val  
Latest topics
» xxx
by Breda Krošelj Ned 15 Okt 2017 - 0:29

» VIKA
by Saša Atanasov Pet 13 Okt 2017 - 15:58

» Spomin na ljubezen
by Breda Krošelj Tor 10 Okt 2017 - 9:43

» Moj navdih
by stojanvajda Sob 9 Sep 2017 - 12:43

» Pesem odgovor
by marko vitas Pet 25 Avg 2017 - 19:52

» PAINTRESS
by Saša Atanasov Ned 20 Avg 2017 - 9:47

» SARKASTIČNA PESEM
by Saša Atanasov Sre 16 Avg 2017 - 17:17

» SVET 3
by Saša Atanasov Čet 10 Avg 2017 - 19:48

» CHECKMATE
by Saša Atanasov Pet 4 Avg 2017 - 16:26

» TIHO (OB STRUGI) ...
by Saša Atanasov Ned 30 Jul 2017 - 23:07

» Pesem brez konca
by Vasja Belšak - Tihi Don Sob 29 Jul 2017 - 20:17

» KO SI ZARDELA ...
by Saša Atanasov Pet 28 Jul 2017 - 12:35

» Ne moreš mi biti ne prijatelj ne partner
by Viky Sre 26 Jul 2017 - 8:07

» PESEM
by Saša Atanasov Sre 19 Jul 2017 - 7:24

» UGANKA
by marko vitas Ned 16 Jul 2017 - 7:42

» IZGUBIL BITKO, NE VOJNE ...
by Saša Atanasov Sob 8 Jul 2017 - 14:08

» GN-z11
by Saša Atanasov Čet 6 Jul 2017 - 13:21

» DESET BOŽJIH ZAPOVEDI
by Saša Atanasov Tor 4 Jul 2017 - 15:27

» Troll-i
by Saša Atanasov Sob 1 Jul 2017 - 14:41

» BOŽJI SRD
by Saša Atanasov Pet 30 Jun 2017 - 20:13

» VOLK IN VOLKULJA
by Saša Atanasov Tor 27 Jun 2017 - 18:22

» SAŠA ATANASOV - PESNIŠKA ZBIRKA ''POEZIJA''
by Saša Atanasov Pon 26 Jun 2017 - 12:03

» PREKMURJE
by marko vitas Čet 22 Jun 2017 - 19:41

» VITEZ
by marko vitas Čet 22 Jun 2017 - 19:31

» Ne oziraj se v slovo
by Vasja Belšak - Tihi Don Čet 15 Jun 2017 - 17:07

» LEDENA TRGATEV - v prednaročilu
by marko vitas Čet 1 Jun 2017 - 16:59


Share | 
 

 KUPIDOV BLAGOSLOV

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
marko vitas



Male
Število prispevkov : 79
Starost : 51
Kraj : Laze pri Borovnici
Datum registracije : 24/01/2012

ObjavljaNaslov sporočila: KUPIDOV BLAGOSLOV   Sob 17 Dec 2016 - 2:25

Nekaj lahkotnega za vroče-hladne praznične dni.

Besedilo je plod avtorjeve domišljije. Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključna in nenamerna.


KUPIDOV BLAGOSLOV


Kadar srce joče za tistim,
kar je izgubilo,
se duh smeji zaradi tistega,
kar je našel.
(neznani sufi)

Užitek ni v stvareh,
ampak v nas samih.
(Richard Wagner)

»Nič, prav ničesar pametnega ne najdem; ali ni vredno postavljene cene ali pa je že zasedeno. Prav zares nespametno si je zadnji trenutek urejati počitnikovanje,« si rečem v soparnem poznem poletnem popoldnevu, med mrzličnim brskanjem po svetovnem spletu. Potujem po elektronskih in fotonskih krajinah, vstopam, v odprte in zaprte sobane človeškega ustvarjanja navidezne resničnosti, v slepe ali prehodne hodnike. Vmes razpošljem nekaj elektronskih sporočil ter čakam na odziv in opravim nekaj telefonskih klicev, a je odziv vedno enak – zasedeno. »Ampak dopusta si že ne dovolim vzeti,« si dopovedujem. Zato trmasto brskam dalje. »Ponovno nič. Cene so navite, poleg tega pa sploh ne veš, na kaj naletiš. Na spletni strani sicer utegne pisati, da pred teboj ob prihodu malodane razgrnejo rdečo preprogo, na mestu samem pa potem praviloma sledi streznitev in razočaranje,« si mislil. Pregledam še Last minute ponudbe, a ničesar zanimivega ne najdem, kar bi zares pritegnilo mojo pozornost. Poleg tega pa se mi zdi misel, da bi z letalom odpotoval na dopust samo s torbo in kovčkom s kakšnimi dvajsetimi kilogrami prtljage, nadvse neprivlačna. »Na dopustu potrebujem računalnik in vsaj nekaj knjig in priročnikov, ki jih nimam v elektronski obliki. Poleg tega si na počitnicah želim biti mobilen. Moral bi najeti avtomobil,« razmišljam. Vmes pa bentim in pri sebi grdo preklinjam nad počasnostjo internetne povezave, s katero se moj prenosni računalnik napaja preko prenosnega telefona, ki ga nervozno prekladam sem ter tja ter sproti karseda pogosto preverjam kakovost podatkovne povezave. Ker sta oče in mama že nekoliko v letih, svetovnega spleta ne uporabljata. Zato seveda nista naročena ali kako drugače povezana z računalniškim omrežjem. Doma sem bil vajen precej hitrejše povezave s svetovnim spletom. »Pravzaprav, če dobro pomislim, je moj pametni telefon poleg avtomobila in prenosnega računalnika ter dveh velikih športnih potovalk z oblekami, čevlji, copatami in športnimi obuvali ter rekviziti vse, kar mi je ostalo od imetja, potem ko me je žena, tik pred dopustom, postavila pred vrata, na cesto,« zagrenjeno ugotavljam. Odločitev je padla: »Na podstrešju vzamem šotor, ki ga hranim še iz študentskih let in se podam kampirat - na Hrvaško, kajpak.«

Naslednji dan na vrtu postavim šotor, da preverim njegovo stanje. Ker je bil šotor še vedno brezhiben, se odpravim po nakupih potrebščin za taborjenje. »Pri kampiranju začetni strošek še daleč ni zanemarljiv, vendar pa so potem stroški nekoliko nižji. Poleg tega si deležen na taborjenju najpristnejšega stika z naravo. V vsakem primeru se vložek izplača. Tako nabavim mizico, stole, električno in plinsko svetilko, pekač, ki mi bo služil kot raženj za ribe ali rdeče meso, priročno kuhalo, električni grelec vode, kabel in Evro-vtičnico ter ostale potrebščine in najnujnejšo špecerijo. Nekaj malenkosti pa sem si sposodil pri očetu. Vse skupaj naložim v prtljažnik avtomobila in se odpeljem v Istro, kjer si ogledam nekaj avtokampov ter si v neprimernejšem, glede čistoče in zasedenosti, poiščem prijeten prostor v senci. Po mučnem zabijanju klinov, v trdo izsušeno zemljo je kmalu vse nared. Nekaj pomislekov imem po dolgih letih ponovno leči v študentski šotor. Vendar me kmalu pomiri dejstvo, da so mnogi kampisti še dosti slabše opremljeni od mene, tako da sem bil na koncu kar zadovoljen s svojo novopečeno iznajdljivostjo. Nekoliko pogrešam dober ležalni stol in hladilnik, ki pa bi ga lahko najel, če bi si ga ravno neznansko zaželel. Na razpolago pa je tudi ledomat. Brezžični internet v kampu deluje presenetljivo dobro in hitro. »To je pa zares pravo razkošje! Poleg tega bom lahko precej predčasno dokončal projekt, oziroma izvedensko študijo povečanja oziroma razširitve proizvodnje za neko nemško kemijsko tvrdko, s katero imam pogodbo. Potem bo »padel« znaten denar, ki me bo za nekaj časa odrešil revščine,« veselo razmišljam.

Kmalu se predam enoličnemu počitnikovanju. Dnevi minevajo monotono: z jutranjim tekom, kopanjem, branjem leposlovja in časopisov preko dneva, pečenja rib ali mesa na električnem žaru ali s kosilom v kateri izmed restavracij ob obali. Ob večerih pa delam na projektu ali pa se odpravim na pivo ali sladoled na rivo v katerem izmed slikovitih istrskih mestec, kjer lahko opazujem ljudi, večinoma počitnikarje iz malodane vsega sveta in cvetober mičnih od sonca porjavelih deklet, v lahnih poletnih oblekah. Vsak znova lahko zaznavam, kako se bremena vsakdanjika odlagajo z mojega hrbta in puhtijo v nič. Občutim lahko, kako se mi vračata moč in dobro razpoloženje. O depresiji, ki me je občasno pestila, ni ne duha ne sluha - kot nebo brez oblačka. Po dolgem času lahko ponovno občutim, kaj pomeni biti čisto sam. »Popolna svoboda, mir, kakšno razkošje,« si govorim, ko z zaprtimi očmi zrem v sonce ali se predajam vetru in morskim valovom. Ob kozarcu ali dveh občasno kramljam s sosedi v kampu, ki so povečini karseda zanimivi, mnogi med njimi pa imajo za nas neobičajne poglede na življenje in svet.

Dnevi minevajo presenetljivo hitro, dokler mojega enoličnega ritma počitnikovanja ne prekine nenavaden dogodek. Ravno sem se vrnil s kopanja na rtu Kamenjak, kjer sem v senci dreves prebiral Sliko Doriana Greya, ki sem jo tudi kmalu potem, na dušek, v celoti prebral. Pred tem sem se še ob povratku v kamp ustavil na nekem kmečkem turizmu v slikoviti vasici, deset ali dvajset kilometrov v notranjosti istrskega polotoka, kjer sem si v senci brajde privoščil izdatno porcijo jagnjetine izpod peke. V trgovini ob poti sem še nabavil nekaj špecerije in pri zelenjadarju zelenjavo in sadje. Nič neobičajnega, a v kampu me je pričakalo, na prvi pogled, neprijetno presenečenje. Na parkirnem mestu izpred mojega šotora me je pričakal zajeten enoprostorec z nizozemskimi registrskimi tablicami. »Prekleto,« sem pomislil. Mlado, zelo lepo svetlolasko, ki se je medtem vrnila k avtomobilu, sem neprijazno, osorno pobaral, da kaj je zdaj to, da je to vendar moj parkirni prostor.
»Ali lahko imava tukaj avto, samo toliko časa, da znosiva stvari iz avtomobila na najin prostor za šotorjenje? Lepo prosim.«
Nejevoljno pristanem in parkiram svoj avto nekoliko dlje od mojega šotora.  
Sedem za svojo mizico in ves namrgoden razgrnem časopis pred seboj, a ne morem brati. Pogled mi uhaja k novopečenim sosedam. Glede na parkiran enoprostorec, sem pričakoval družino z majhnimi otroki, a sta bili sloki svetlolasi gospodični očitno sami. »Ohol in po nepotrebnem precej pregrob sem bil z njima,« se je v meni prebudilo sočutje, »zagotovo si bosta mislili, da sta pač dobili hudega kretena za soseda. To moram nekako popraviti.«
Vstanem od mizice in ju povprašam:
»Gotovo sta utrujeni od poti. Ali vama lahko ponudim kavo in piškote, da bosta lažje postavljali šotor in ostalo?«
»O, to je pa zares prijazno od vas. Kako lepo,« je dejala svetlolaska, ki je bila videti nekoliko mlajša izmed obeh.  
Medtem se je zaslišal iz ozadja osorni glas druge mladenke, ki je zgroženo skozi naočnike zrla vame z izrazom, polnim ledenega prezira:
»Jaz sploh ne pijem kave!«
»Ah, ja, saj je res,« jo je hitela dopolnjevati mlajša svetlolaska, »veste, midve sva že od visoke šole nerazdružljivi.«
Globoko sem zavzdihnil iz zazdelo se mi je, da mi je ledeni polarni zrak napolnil pljuča, čeprav je bil dan zelo vroč in je bilo v zraku vsaj trideset stopinj. Med izdihom mi je skorajda ušel tihi: aah …« Nekje v bližini se je oglasil škržat in začel glasno peti svojo pesem. Ni me toliko presenetila njuna istospolna usmerjenost, marveč njuna neizmerna lepota. Mladenka, ki je bila videti nekoliko starejša, je bila prava rasna lepotica. Njeni čudoviti svetlo rjavi, skorajda rdečkasto-oranžni, na gosto skodrani lasje so vabili dlan, da bi jih pogladila, da bi svilnati kodri nežno spolzeli skozi konice, po dotiku hrepenečih prstov. Tudi mlajša ob obeh svetlolask je bila izjemno lepa. Dolge, ravne, svetle, mestoma bele lase je imela po punčkasto spete. Čeprav je očitno že končala visoko šolo, je bila po mojem mnenju videti precej mlajša. Nekaj mojih znank je istospolno usmerjenih in prav vse, ki sem jih uspel spoznati, so bolj ali manj deškega oziroma skorajda moškega videza, da ne uporabim žaljive besede, prave možače. Nekoč mi je ena izmed njih celo zaupala, da hrepeni po tem, da bi spala s kakšno izjemno lepo žensko, a da žal take še ni srečala na sceni. A moja osuplost ni trajala dolgo. Kaj kmalu zatem me je prevela silna samozavest. Občutek moči je bil tako silovit, da bi se najraje kar zvezal, da se ne bi, kot tempirana bomba, razpočil na drobne kosce. Gore so bile v mojih rokah. Viharno morje je, ne da bi vedel odkod, bučalo v moji v glavi.    

Naslednje jutro sem ju pozdravil s vprašanjem, kako sta spali.
»Hvala, dobro!« mi je odvrnila mlajša izmed obeh mladenk. Od jutra do večera je nosila belo kratko obleko, ki je lepo poudarjala njeno zagorelo polt. »Tejle pa se zares vidi, da ne kampira prav pogosto,« sem si dejal. Preko dneva sem nekako uspel izvedeti, da je starejši ime Sofie, mlajši pa Désirée in da sta iz Utrechta odnosno iz Leidna. Govoril sem izključno samo z Désirée, medtem ko se je Sofie, vedno, kadar so se najini pogledi ujeli, le posmehljivo, kislo, omalovažujoče nasmehnila. »Prav zares brezupno,« sem malodušno, skorajda osramočeno ugotavljal, »kot nizozemski polder. Pa saj ji pravzaprav ničesar nočem.«

Proti večeru istega dne sem pregledoval kline in vrvice, s katerimi je bil utrjen moj šotor. Tu in tam sem moral kateri klin ponovno zabiti in napeti vrvico, ki je bila popustila. Do mene je pristopila Désirée, ki je ravno obešala vlažno brisačo na vrvico, napeto med dvema drevesoma, in me pobarala:  
»A bi mi vi iskreno povedali, kaj si resnično mislite o nama, glede na najino razmerje.«
Medtem se mi je nasmehnila in me pogledala nekoliko postrani, da je bila videti kot otrok, ki moleduje za sladkarijo ali novo igračo.
»Pravzaprav si ničesar ne mislim,« prostodušno odvrnem.
»Nekaj pa si že morate misliti. Vsak človek ima o čemerkoli neko določeno mnenje.«
»Pravim vam, da si ničesar posebnega ne mislim. Imam kar nekaj znancev in znank, ki so istospolno usmerjeni.«
»Povejte po pravici!«
»Ne morem, je pregrdo. Sramoval bi se svojih misli.«
»Potem se vam zagotovo morava gnusiti?«
»Ne, sploh ne.«
»Potem pa, tak povejte že!«
»Ne morem.«
»Potem pa se vam gnusiva. Povejte!«
»Ne, ne, če sem čisto iskren, me pravzaprav ženske, ki se ljubijo, vznemirjajo,« skorajda osramočeno odvrnem in se zazrem v tla, da se mi ne bi pogled srečal z njenimi otroško nedolžnimi očmi.
Désirée se je zasmejala in vnemar zamahnila z roko:
»Ah, moški, prav vsi ste enaki.«
Medtem se je pred šotor vrnila Sofie. Oblečena je bila v rjavo-zelene bermuda hlače in belo majico. Brez besed naju je motrila s strogim, ledenim, zaničljivim, skorajda sovražnim pogledom, tako da sem za trenutek dobil občutek, kot da pred menoj stoji neizprosen, neusmiljen valpet s katere izmed plantaž čajevca v kakšni odročni koloniji. A je bil njen tako namrgodeno našobljeni obraz hkrati tako nebeško ljubek in tako neskončno privlačen, da sem v sebi že lahko začutil, kako deluje kemija, ali čemur se bolj preprosto v ljudskem jeziku reče, »da v trebuhu začutiš metulje«. »To ne bo dobro,« pomislim, »lezbijke so praviloma tudi hude feministke. In ljubiti feministko ni enostavno. To v nobenem primeru ne more biti mačji kašelj. Stokrat rajši bi se nesmrtno zaljubil v ženo svojega najboljšega prijatelja, kot pa da bi ljubil feministko.« A hudič v meni se je ponovno prebudil: »Daj no, ne bodi šleva, sprejmi igro. Saj imaš vse pod kontrolo. Kakšen moški pa si?« Tisti trenutek nisem mogel drugače, kot da vragu v sebi pritrdim.

Ponoči se je nad kampom zdivjalo hudo neurje. Jutro je bilo oblačno in vlekla je rahla burja. Med jutranjim tekom sem tako na poti lahko videl na tleh odtrgane veje in precej drevesnega listja in iglic. Na poti nazaj proti mojemu mestu s šotorom sem se ustavil pri peku, ki je v kampu prodajal kruh in pekovsko pecivo. Tako kot vsako jutro sem kupil kruh in nekaj peciva. Désirée in Sofie sta vstajali pozno in sta zato kajpada še spali. Tiho sem se prikradel pred njun šotor in na njuni mizici pustil v plastično škatlico zapakirana rogljiča in višnjeva zavitka. Ne vem, zakaj sem to storil. Toda čutil sem, da to moram storiti in tako se mi je tisti trenutek zdelo prav. Pripravil sem si še eno kavo in začel brati knjigo. Vmes pa sem se sladkal s pecivom. Sofie in Désirée sta bili presenečeni nad darilom in nenadejanim posladkom. Zazrli sta se vame in se enoglasno začeli zahvaljevati. Na njunih obrazih se je zrcalil izraz iskrene hvaležnosti. Za trenutek se mi je zazdelo, da se je Sofie celo prvič prijazno nasmehnila. Vzhičeno sem si dejal: »Oh, kako je ta svet lahko lep, če si le zmožen narediti drobno prijazno dejanje.«

Kazalo je, da bo preostanek dneva oblačen in v zraku ni bilo prave vročine. Videti je bilo, da bo občasno tudi deževalo. Sofie in Désirée sta sedli v njun enoprostorec in se odpeljali. Sam sem si preko dneva krajšal čas z branjem knjig in časopisa, zvečer pa sem sedel za računalnik in se zamotil z delom na projektu. Sofie in Désirée sta se vrnili, ko se je že spustila tema. Désirée se je ustavila ob moji mizici.
»Če ni skrivnost, bi vas povprašal, kako sta preživeli dan. Zagotovo je moralo biti zanimivo.«
»Šli sva v Slovenijo in si ogledali Postojnsko jamo in Predjamski grad pa Piran in Portorož.«
»In vama je bilo všeč?«
»Podzemni svet je zares poln čudes.«
»Če vaju zanima podzemni svet, bi morali obiskati tudi Škocjanske jame. Tudi zelo lepo«
Na zaslonu mojega prenosnega računalnika se je vklopil ohranjevalnik zaslona, kjer se je izpisalo CUPIDO CONSULTING Blaž Medle s.p. Napisano se je premikalo gor in dol ter levo in desno po zaslonu.
»A je to vaše podjetje?« me povpraša Désirée.
»Ja, podjetnik sem.«
»Kaj pa dela vaše podjetje, s čim se ukvarjate?«
Primem za računalniško miško in jo nalahno potresem. Na zaslonu se odpre načrt proizvodnje za neko kemijsko tovarno, ki sem ga bil načrtoval. Program izvedenskega sistema je imel prav zares lično grafiko. Tako sem v navidezni resničnosti polagal cevi, inštaliral tipala, dodajal, odpiral in zapiral ventile in zasune, poganjal črpalke, kemijske reaktorje, mešala, hladilnike, rektifikacijske in separacijske kolone ter ostale naprave potrebne za delovanje kemijskega postrojenja. Program pa mi je tudi sproti preračunaval temperaturne gradiente, masne pretoke, toplotne flukse, bilance, izkoristke in izgube ter mi tako nazorno podajal tudi vse druge potrebne podatke o delovanju virtualnega postrojenja. Zavoljo računalniškega programa mi je bilo prihranjeno težavno računanje peš. Ravno ko sem začel pojasnjevati Désirée, kaj pravzaprav shema na računalniškem zaslonu prikazuje, se je od njunega šotora zaslišalo odločno odpiranje in zapiranje zadrg in glasno rožljanje kuhinjske posode ter žvenket jedilnega pribora.  
»Kako zanimivo,« je dahnila Désirée, ne meneč se za hrup, ki se je širil od njunega šotora.
Velika temna vešča, ki jo je privabila svetloba, ki se je medlo širila od računalnika, se je začela brezglavo zaletavati v ekran. Z zamahom roke sem jo skušal odgnati, a vešča je vsakič, ko sem jo tako odrinil, trmasto nadaljevala s svojim početjem. Zato sem jo moral ubiti.

Naslednje jutro je bilo prav tako oblačno. Désirée in Sofie, ki sta že bili pozajtrkovali, sem predlagal:
»Vreme ni kaj prida, ali vama lahko razkažem notranjost Istre, čudovita istrska mesteca, kot so na primer Motovun, Grožnjan ali Sveti Vinčenat? Potem pa vaju povabim še na kosilo v katero izmed konob, ki slovijo po pripravi svežih školjk ob Limskem fjordu.«
Šele takrat sem se zavedel, da sem pozabil iz avtomobila vzeti otroška sedeža. »To ne more ostati neopaženo. Prihodnjič moram biti bolj pazljiv,« sem razmišljal v trenutkih pričakovanja na njun odziv in odločitev.
»Školjke mi ne ležijo,« je odvrnila Sofie.
»Saj imajo tudi ribe. Lahko si naročiš zobatca, brancina ali orado. Če imaš srečo, dobiš tudi morsko lastovico iz pečice s pečenim krompirjem ali karkoli drugega, lignje, škampe.«
»Bomo videli, bom razmislila,« je odrezavo odvrnila Sofie.
Désirée ji je nejevoljno zabrusila: »Potem pa razmisli. Medtem grem jaz v mesto. Potrebujem nekaj reči iz lekarne.«
Désirée je sedla v avto in se jadrno odpeljala. S Sofie sva ostala sama. Motrila sva drug drugega. Samo nekaj korakov naju je ločilo. V meni se je razbesnel vihar. Tisti trenutek se mi je zazdelo, da skozi šumenje morja pritajeno čujem Sofijin glas, kako roteče na vso moč kriči: »Ja, daj, vzemi me takoj zdaj, ta trenutek!« Bilo mi je vseeno, če naju kdo opazuje. Prav tako mi je bilo čisto vseeno, če bi me Sofie tistikrat grdo oklofutala, saj zagotovo ne bi ničesar čutil. Odločno sem zakoračil proti njej, ki je obstala, ko je čuteče dojela mojo namero. Objel sem jo in jo začel hlastno poljubljati. Z roko sem šel skozi njene bujne lase, začutil sem njene kodre polzeti skozi moje prste, po čemer sem tako hlepel in sanjal. Omamljal sem se z njeno voljno poltjo, ki je lahno dišala po mandljevcih, po sredozemskem gozdu in svežih sadežih. Sprva mi ni vračala nežnosti. Čutil sem jo negibno, čisto lahno dehtečo. A kmalu se je začela odzivati na objeme in poljube. Usločila se je, kot bi po njej pršila vroča prha ali jo oblival slap vode iz toplega tolmuna. Njeni globoki izdihi so padali vse globlje in globlje in se kmalu prelevili v krčevite izdahe sladostrastja. Medtem je najina igra rajskih ptic zašla v slepo ulico in napotila sva se, proti njenemu šotoru. Droben pogled je povedal vse. Legla sva in v naglici s sebe zmetala vse, kar naju bi lahko ločevalo od nebeške luči stvarjenja. Angel, belopolta Lepa Helena se je razodela pred menoj. Poljubljala sva se hlastno, dolgo, vroče, krčevito in izčrpljujoče. Ko skorajda omagava, začnem piti toplino njenih žil. Odlašam, a naposled krepko zagrabim za njene jedre ženstvene obline. In grudi, vroče grudi, spodbodejo mojo moč. Omamljam se z izvirom, s čašo njene mladosti. Strast mi polzi med prsti. Sofie se hvaležno odziva in prižema obme. V ušesa se mi prikrade njen izdih, kot šelesteči zven listja v vrtincu jesenskega vetra. Iščem odrešitve. Odločno si jo vzamem. Skrči se in se hvaležno prižme obme. Stok in jek. Utrnejo se prve solze sreče. Z dlanjo ji pokrijem usta. Kmalu na koži prstov začutim nežne ugrize njene ekstaze. Najina ljubezen buči kot tok podzemne reke, ki naju bo naplavil na okljuku usode. Kot večni brodolomec življenja hlastam silovito po esenci, po soli njenega življenja. Ne traja dolgo in že lahko začutim drhtenje, njen labodji spev, ki traja in traja ter se v krogih vrača kot zvezdna telesa na nebesnem svodu. V viharju se krepi upornost moje hrbtenice. Zastanem v svetlobi, zamižim, da me zajame mir zadovoljstva, dokler me ne obsije sončni žarek in zajame orjaški šumeči val s severnega ledenega morja. Tlenje žerjavice v suhem pepelu je bilo pogašeno. Medtem se šotoru približa rezek ropot dizelskega motorja in ko le-ta zamre, zaslišiva odločen zaloput avtomobilskih vrat.
"Désirée," je tiho kriknila Sofie, "očitno je nekaj pozabila."
Skorajda sva že planila pokonci, a je bilo že prepozno. Désirée naju je z odločnimi koraki prehitela in ko je odgrnila krilo šotorske spalnice iz umetne svile, se je njen obraz spačil v izraz studnega ogorčenja.
"O ti prekleta prasica," je siknila skozi ustnice, stisnjene ob pogledu na nekaj, kar je daleč presegalo njeno domišljijo o najbolj gnusni stvari na tem svetu. Spustila je iz rok umetno tkano platno spalničnega krila in urno stekla nazaj proti enoprostorskemu avtomobilu.
»Tablete bo vzela!« je kriknila Sofie. »Prav gotovo jih ima nekje s seboj.«
Désirée je odločno zaloputnila avtomobilska vrata in dizelski motor enoprostorca je ponovno rezko zarohnel. Z vso naglico sva se oblekla in planila v moj avtomobil in se urno odpeljala za Désirée. Toda bilo je že prepozno. Kaj kmalu sva obupala nad iskanjem.
»Brezupno,« dahnem, »ne veva niti tega, ali se je odpeljala proti mestu ali proti avtocesti. To je tako, kot bi iskal šivanko v senu.«
»Najbolje bo, da pokličeva policijo,« je z vso resnobnostjo predlagala Sofie. Zagotovo bo vzela tablete, tako kot vedno. Že prej je imela težave s tem.«
Pograbim mobilni telefon in pokličem številko nujne pomoči, kjer pa me preusmerijo na policijo. Policijski uradnik na telefonu neizprosno zahteva moje podatke, ki jih le počasi naštevam, navkljub mojemu moledovanju in zagotavljanju, da je primer zares nujen, da gre za življenje in smrt.
Odpeljeva se proti mestu in sedeva na vrt ene izmed številnih kavarn. Sofie je videti globoko užaloščena in obupana. Skušam jo pomiriti in potolažiti, kar mi čisto po moško ne gre najbolj od rok. Po približno dveh urah ali morda dveh urah in pol čakanja zazvoni moj mobilni telefon.
»Dober dan!« zaslišim strog glas preko telefona. »Gospod Blaž Medle?«
»Da, pri telefonu,« odvrnem.
»Tukaj policija, vašo prijateljico smo našli v visoko toksificiranem stanju na parkirišču nekega trgovskega centra. Zdaj je v bolnišnični oskrbi, kjer je njeno stanje stabilno. Lahko jo obiščete, še prej pa se morate javiti na policijski postaji, da opravimo nekatere formalnosti.«
Sedla sva v avtomobil in se odpeljala v Poreč na policijsko postajo. Sprejel naju je starejši policist, ki mu očitno ni več manjkalo mnogo let do upokojitve.
»Zdaj mi pa povejta vse lepo po vrsti in seveda po resnici, da naredim zapisnik, v nasprotnem primeru se bom moral obrniti na kriminalista, kar pa bo zagotovo zavleklo postopek, in ker ste na dopustu, si tega prav gotovo ne želite.«
Medtem, ko je tajnica fotokopirala najine osebne dokumente, sem se odločil, da bom prvi spregovoril in tako skušal Sofie rešiti iz kočljivega položaja. Poleg tega pa bi se v nasprotnem primeru moral mučiti še s prevajanjem. Policista je zanimalo vse: kje smo zaposleni, kje smo se spoznali in kako dolgo se poznamo, koliko časa in kje dopustujemo in podobno. Zatem sem prešel k bistvu današnjega nesrečnega pripetljaja:
»Khmm,« začnem, »oni dve sta v ljubezenski zvezi. Vendar naju je Désirée zasačila ravno v kočljivem položaju. Nato je z avtom zbežala in po vaših besedah vzela prekomerni odmerek zdravil. Gospodična je že prej imela tovrstne težave.«
Policist je globoko zavzdihnil, a ni ničesar pripomnil. Z robčkom si je samo otrl pot s čela. Zatem pa je izrečeno nervozno pretipkal v računalnik, kjer so se besede izgubljale v labirintih elektronskega vezja. Potem, ko smo dokaj hitro opravili s formalnostmi, sva se lahko poslovila od policista na dolžnosti, ki pa se ni mogel upreti svoji vesti, ki ga je skušala in se odreči opozorilu:  
»Prihodnjo pa bodite s temi stvarmi bolj pazljivi in tenkočutni!«
Besede opozorila je izgovoril tako hlastno, da je bilo videti, kot da bi želel iz grla izkašljati zastrupljen grižljaj zataknjenega jabolka, ki ga je bilo neznosno dušilo.  

S Sofie sva se podala v snežno belino bolnišnice Poreču. Sprejel naju je zdravnik in naju popeljal do Désirée.
»Vaša prijateljica bo dobro in vse bo v redu,« je ob pogledu na zaskrbljeno Sofie v brezhibni angleščini dejal zdravnik, šarmantnega mediteranskega videza. »Njeno stanje je zdaj stabilno in ne pričakujemo kakšnih posebnih zapletov. A bo morala še nekaj dni ostati pri nas na opazovanju. Odredil sem tudi psihiatrično pomoč. Dobro bi bilo, da bi obiskovala psihiatra tudi po odpustu iz naše bolnišnice«
»Saj ima doma psihiatra, ki ga redno obiskuje,« je glasno pripomnila Sofie.

Désirée je obrnila glavo vstran in se zazrla skozi okno, ko naju je videla vstopiti skozi vrata bolnišnične sobe. Sofie je pokleknila k njeni postelji in jo z nežno sočutnostjo prijela za roko na katero je bila v žilo priključena brezbarvna infuzijska tekočina, katere kapljanje v komoro nad plastično cevko je neizprosno merilo čas.
»Désirée, vse bo še v redu, tako kot je bilo nekdaj. Ko prideš iz bolnišnice, naju bo Blaž popeljal na Plitvička jezera.«
Désirée ni ničesar odvrnila, temveč je še naprej neprizadeto zrla skozi okno.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil https://plus.google.com/u/0/+MarkoVitasorigins/posts
 
KUPIDOV BLAGOSLOV
Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Literarni Val :: Avtorske literarne umetnije :: Avtorske Zgodbe - PROZA :: NOVA PROZNA DELA VSEH ČLANOV PORTALA-
Pojdi na: